Ogled vira Islamska zlata doba

{{multiple image
| perrow            = 2
| total_width       = 300
| image1            = Al-Zahrawi-cropped.png
| image2            = Biruni-russian.jpg
| image3            = Ibn Al Nafis statue.jpg
| image4            = 1950 "Avicenna" stamp of Iran.jpg
| image5            = Estatua de Averroes 2.JPG
| image6            = Ibn Firnas' statue.jpg
| image7            = Hazan.png
| image8            = Estatua de Al-Idrisi bajo el baluarte de los Mallorquines, Ceuta (5).jpg
| image9            = Al-Djazari automate verseur de vin.jpg
| image10           = Al-Jaahith - African Arab Naturalist - Basra - al jahiz.jpg
| footer            = Od zgoraj navzdol in od leve proti desni: [[Al-Zahravi]], [[Al-Biruni]], [[Ibn Al-Nafis]], [[Avicena]], [[Ibn Rušd|Averoes]], [[Ibn Firnas]], [[Alhacen]], [[Al-Idrizi]], [[Al-Jazari]], [[Al-Džahiz]]
}}
'''Islamska zlata doba''' je bilo obdobje znanstvenega, gospodarskega in kulturnega razcveta v zgodovini [[islam]]a, ki je tradicionalno datirano od 8. stoletja do 13. stoletja.<ref name=Saliba>{{navedi knjigo|last=Saliba |first=George |author-link=|date=1994 |title=A History of Arabic Astronomy: Planetary Theories During the Golden Age of Islam |url=https://archive.org/details/historyofarabica0000sali |pages=[https://archive.org/details/historyofarabica0000sali/page/245 245], 250, 256–257 |publisher=New York University Press |isbn=0-8147-8023-7}}</ref><ref name=King>{{cite journal |doi=10.1086/353360 |last1=King |first1=David A. |year=1983 |title=The Astronomy of the Mamluks |journal=Isis |volume=74 |issue=4 |pages=531–55 |s2cid=144315162}}</ref>

Tradicionalno velja, da se je to obdobje začelo med vladavino [[Abasidski kalifat|abasidskega]] kalifa [[Harun Al Rašid|Haruna al Rašida]] (786 do 809) z otvoritvijo [[Hiša modrosti|Hiše modrosti]], zaradi katere so se učenjaki z vsega muslimanskega sveta zgrinjali v [[Bagdad]], takrat največje mesto na svetu, prevesti klasično znanje znanega sveta v arabščino in perzijščino.<ref name="Gutas 1998">{{navedi knjigo|last=Gutas |first=Dimitri |author-link= |date=1998 |title=Greek Thought, Arabic Culture: The Graeco-Arabic Translation Movement in Baghdad and Early 'Abbāsid Society (2nd-4th/8th-10th Centuries) |url=https://archive.org/details/greekthoughtarab0000guta_v3l3 |location=London |publisher=Routledge}}</ref> Obdobje naj bi se po tradiciji končalo s propadom Abasidskega kalifata zaradi mongolskih vpadov in obleganja Bagdada leta 1258.<ref name="Tahir Abbas">{{navedi knjigo|title=Islamic Radicalism and Multicultural Politics |url={{Google books |plainurl=yes |id=JdC90uc8PfQC |page=9 }} |access-date=26 August 2012 |publisher=Taylor & Francis |isbn=978-1-136-95960-8 |page=9 |date=1 March 2011}}</ref>

Obstaja nekaj alternativnih časovnic. Nekateri učenjaki podaljšujejo končni datum zlate dobe na okoli 1350, vključno s [[Timuridska renesansa|timuridsko renesanso]] v njej,<ref name="HoSM">{{navedi splet |title=Science and technology in Medieval Islam |url=http://www.mhs.ox.ac.uk/scienceislam_education/docs/Science_and_technology_in_Medieval_Islam-Teachers_notes.pdf |website=History of Science Museum |access-date=31 October 2019}}</ref><ref name="A Companion to the Worlds of the Renaissance">{{navedi knjigo |url=https://books.google.com/books?id=fx0Dlwb18WYC&q=Timurid+renaissance&pg=PA59 |title=A Companion to the Worlds of the Renaissance, Guido Ruggiero |isbn=978-0-470-75161-9 |access-date=7 November 2016 |archive-url=https://web.archive.org/web/20161108052706/https://books.google.com/books?id=fx0Dlwb18WYC&pg=PA59&lpg=PA59&dq=Timurid+renaissance&source=bl&ots=oRBca6Ril-&sig=91TIV5mBBnYFwGah_7x6b0NP-jA&hl=en&sa=X&ved=0ahUKEwijusmUk5fQAhVHKsAKHeqdDn8Q6AEITTAI#v=onepage&q=Timurid%20renaissance&f=false |archive-date=8 November 2016 |last1=Ruggiero |first1=Guido |date=15 April 2008|publisher=John Wiley & Sons }}</ref> medtem ko drugi umeščajo konec islamske zlate dobe v konec 15. do 16. stoletja, vključno z vzponom islamskih imperijev smodnika.

== Zgodovina konceptov ==
Metafora zlate dobe se je začela uporabljati v literaturi 19. stoletja o islamski zgodovini, v kontekstu zahodne estetske mode, znane kot [[orientalizem]]. Avtor ''Priročnika za popotnike po Siriji in Palestini'' leta 1868 je opazil, da so najlepše mošeje v [[Damask]]u »kot samo mohamedanstvo, ki zdaj hitro propada« in relikvije »zlate dobe islama«.<ref>Josias Leslie Porter, ''A Handbook for Travelers in Syria and Palestine'', 1868, [{{Google books |plainurl=yes |id=zdfotKk6OtsC |page=49 }} p. 49].</ref>

Nedvoumne definicije izraza ni in glede na to, ali se uporablja s poudarkom na kulturnih ali vojaških dosežkih, se lahko razume, da se nanaša na precej različna časovna obdobja. Tako bi neki avtor iz 19. stoletja menil, da se je razširil na čas trajanja kalifata ali na »šest stoletij in pol«, drugi pa naj bi se končal po le nekaj desetletjih osvajanj Rašiduna, s smrtjo Umarja in prva Fitna.<ref>{{citation|quote=the golden age of Islam, as Mr. Gilman points out, ended with Omar, the second of the Kalifs. |title=The Literary World |volume=36 |date=1887 |page=308}}</ref> 
[[File:Astrolabe planisférique closeup800x600x300.jpg|thumb|215px|Izboljšave astrolaba so bile eden od dosežkov tega obdobja]]

V zgodnjem 20. stoletju je bil izraz uporabljen le občasno in pogosto omenjen kot zgodnji vojaški uspehi rašidunskih kalifov. Šele v drugi polovici 20. stoletja se je izraz začel pogosteje uporabljati, zdaj pa se večinoma nanaša na kulturni razcvet znanosti in matematike pod kalifati med 9. in 11. stoletjem (med ustanovitvijo organiziranega učenja v Hiši modrosti in začetek križarskih vojn), vendar se je pogosto razširil na del poznega 8. ali 12. do začetka 13. stoletja.<ref>{{navedi knjigo |last=S. George |first=Linda |url=https://books.google.com/books?id=-rjLwAEACAAJ |title=The Golden Age of Islam |publisher=Benchmark Books |year=1998 |isbn=978-0-7614-0273-2 |language=en}}</ref> Definicije se lahko še vedno precej razlikujejo.

Enačenje konca zlate dobe s koncem kalifatov je priročna mejna točka, ki temelji na zgodovinskem mejniku, vendar je mogoče trditi, da je islamska kultura vstopila v postopni zaton veliko prej; tako Khan (2003) opredeljuje pravo zlato dobo kot dve stoletji med letoma 750 in 950, pri čemer trdi, da se je začetna izguba ozemelj pod Harunom al-Rašidom poslabšala po smrti [[Al-Mamun]]a leta 833 in da so [[križarske vojne]] v 12. stoletju povzročile oslabitev islamskega imperija, od katere si ni nikoli opomogel.<ref>{{navedi knjigo |last=Khan |first=Arshad |url=https://books.google.com/books?id=FbnnJxar3aMC&pg=PA19 |title=Islam, Muslims, and America: Understanding the Basis of Their Conflict |date=2003 |publisher=Algora Publishing |isbn=978-0-87586-243-9 |page=19 |language=en}}</ref>

Glede konca Gole Mohamad Abdalla trdi, da je prevladujoč pristop učenjakov »teorija propada«.
<blockquote>
Šteje se, da je zlata doba nastala z velikanskim prizadevanjem za pridobivanje in prevajanje starodavnih ved Grkov med 8. in 9. stoletjem. Prevajalski dobi sta sledili dve stoletji sijajnega izvirnega razmišljanja in prispevkov in je znana kot »zlata doba« islamske znanosti. Ta tako imenovana »zlata doba« naj bi trajala od konca 9. do konca 11. stoletja. Obdobje po tem obdobju je običajno znano kot »doba zatona«. Pregled literature od 19. stoletja dalje kaže, da je teorija zatona postala prednostna paradigma v splošnem akademskem krogu.<ref>Mohamad Abdalla,  "Ibn Khaldun on the Fate of Islamic Science after the 11th Century", ''Islam & Science''  5.1 (2007). [https://cis-ca.org/_media/pdf/2007/1/A_ikotfoisatc.pdf online] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20231107123911/https://cis-ca.org/_media/pdf/2007/1/A_ikotfoisatc.pdf |date=2023-11-07 }}</ref> </blockquote>

== Vzroki ==
[[File:Map of expansion of Caliphate.svg|thumb|Širitev kalifatov, 622–750
{{legend|#a1584e|Širitev pod Mohamedom, 622–632}}
{{legend|#ef9070|Širitev med rašidunskim kalifatom, 632–661}}
{{legend|#fad07d|Širitev med Omajadskim kalifatom, 661–750}}]]

=== Verski vpliv ===
Različne [[koran]]ske zapovedi in ''hadisi'' (ali Mohamedova dejanja), ki vrednotijo izobraževanje in poudarjajo pomen pridobivanja znanja, so imeli ključno vlogo pri vplivanju na muslimane te dobe pri njihovem iskanju znanja in razvoju telesa znanosti.<ref name=Hans45>{{navedi knjigo |editor1-first=Hans |editor1-last=Groth|title=Population Dynamics in Muslim Countries: Assembling the Jigsaw |url=https://books.google.com/books?id=Bpq9Mg-l5jMC&pg=PA45 |year=2012 |publisher=Springer Science+Business Media |isbn=978-3-642-27881-5 |page=45}}</ref>

=== Državno sponzorstvo ===
Islamski imperij je močno podpiral učenjake. Ocenjuje se, da je denar, porabljen za prevajalsko gibanje za nekatere prevode, enak približno dvakratnemu letnemu raziskovalnemu proračunu Sveta za medicinske raziskave Združenega kraljestva.<ref name=bbc2>{{navedi splet|url=http://www.bbc.co.uk/programmes/b01k2bv8 |title=In Our Time – Al-Kindi, James Montgomery |publisher=[[BBC]] |access-date=18 May 2013 |date=28 June 2012 |archive-url=https://web.archive.org/web/20140114060124/http://www.bbc.co.uk/programmes/b01k2bv8|archive-date=14 January 2014 |url-status=live}}</ref> Najboljši učenjaki in ugledni prevajalci, kot je [[Hunajn ibn Išak]], so imeli plače, ki so po ocenah enakovredne današnjim profesionalnim športnikom. Hiša modrosti je bila knjižnica, ki jo je leta 825 ustanovil kalif Al-Mansur v Bagdadu v Iraku v času Abasidov po vzoru akademije Gundišapur.

=== Odprtost za različne vplive ===
V tem obdobju so muslimani pokazali močno zanimanje za asimilacijo znanstvenih spoznanj osvojenih civilizacij. Mnoga klasična dela antike, ki bi sicer morda bila izgubljena, so bila prevedena iz [[grščina|grščine]], [[sirščina|sirščine]], srednjeperzijščine in [[sanskrt]]a v sirščino in [[arabščina|arabščino]], od katerih so bila nekatera kasneje prevedena v druge jezike, kot sta [[hebrejščina]] in [[latinščina]].
[[File:Hunayn ibn-Ishaq al-'Ibadi Isagoge.jpg|thumb|upright|Prevajanje del je vodil krščanski zdravnik Hunajn ibn Išak]]

Kristjani, zlasti privrženci Vzhodne cerkve ([[Nestorijanstvo|nestorijanci]]), so prispevali k islamski civilizaciji v času vladavine Omajadov in Abasidov s prevajanjem del grških filozofov in starodavne znanosti v sirščino in nato v arabščino. Blesteli so tudi na številnih področjih, zlasti v [[filozofija|filozofiji]], znanosti (kot so Hunajn ibn Išak, Jusuf Al-Khuri, Al Himsi, Kusta ibn Luqa, Masavaij, patriarh Evtihij  in Džabril ibn Buhtišu) in [[teologija|teologiji]]. Dolgo časa so bili osebni zdravniki abasidskih kalifov pogosto asirski kristjani.<ref>{{navedi knjigo|last1=Bonner |last2=Ener |last3=Singer |first1=Bonner |first2=Mine |first3=Amy |title=Poverty and charity in Middle Eastern contexts |year=2003 |publisher=SUNY Press |isbn=978-0-7914-5737-5 |page=97 |url=https://books.google.com/books?id=zBp3y5lWz58C&pg=PA97}}</ref> Med najuglednejšimi krščanskimi družinami, ki so služile kot zdravniki kalifom, je bila dinastija Bukhtišu. Skozi 4. do 7. stoletje je bilo krščansko znanstveno delo v grškem in sirskem jeziku na novo prevedeno ali pa se je ohranilo od [[helenistično obdobje|helenističnega obdobja]]. Med vidnimi središči učenja in prenosa klasične modrosti so bile krščanske fakultete, kot sta Nisibisova šola in šola v Edesi, pogansko izobraževalno središče v Haranu, ter priznana bolnišnica in medicinska akademija Gondišapurja, ki je bila intelektualno, teološko in znanstveno središče Vzhodne Cerkve.<ref>[http://www.ut.ac.ir/en/main-links/historical.htm University of Tehran Overview/Historical Events<!-- Bot generated title -->] {{webarchive|url=https://web.archive.org/web/20110203013254/http://www.ut.ac.ir/en/main-links/historical.htm |date=3 February 2011 }}</ref> Mnogi učenjaki Hiše modrosti so bili krščanskega porekla, vodil pa jo je krščanski zdravnik Hunajn ibn Išak ob podpori bizantinske medicine. Prevedenih je bilo veliko najpomembnejših filozofskih in znanstvenih del starega sveta, vključno z deli [[Galen]]a, [[Hipokrat]]a, [[Platon]]a, [[Aristotel]]a, [[Ptolemaj]]a in [[Arhimed]]a.<ref>Hyman and Walsh ''Philosophy in the Middle Ages'' Indianapolis, 1973, p. 204' Meri, Josef W. and Jere L. Bacharach, Editors, ''Medieval Islamic Civilization'' Vol. 1, A–K, Index, 2006, p. 304.</ref>

Perzijci so bili tudi izrazito velik delež znanstvenikov, ki so prispevali k islamski zlati dobi. Bernard Lewis pravi: »Kulturno, politično in najbolj izjemen od vseh celo versko je perzijski prispevek k tej novi islamski civilizaciji izjemnega pomena. Delo Irancev je mogoče videti na vseh področjih kulturnih prizadevanj, vključno z arabsko poezijo, ki so pesniki iranskega porekla, ki so svoje pesmi pisali v arabščini, zelo pomembno prispevali.«<ref>{{navedi knjigo |title=From Babel to Dragomans: Interpreting the Middle East |url=https://archive.org/details/frombabeltodrago00lewi |url-access=registration |first=Bernard |last=Lewis |publisher=Oxford University Press |year=2004 |page=[https://archive.org/details/frombabeltodrago00lewi/page/44 44] |isbn=978-0-19-517336-9}}</ref>

Medtem ko je kulturni vpliv seval iz Bagdada, se je po mongolskem uničenju Abasidskega kalifata arabski vpliv zmanjšal. Iran in Srednja Azija, ki sta imela koristi od povečanega medkulturnega dostopa do Vzhodne Azije pod mongolsko vladavino, sta cvetela in se bolj izrazito razvila zaradi arabskega vpliva, kot je timuridska renesansa pod [[Timuridi]].<ref name=subtelny>{{Cite journal |last=Subtelny |first=Maria Eva |date=November 1988 |title=Socioeconomic Bases of Cultural Patronage under the Later Timurids |url=https://www.cambridge.org/core/journals/international-journal-of-middle-east-studies/article/socioeconomic-bases-of-cultural-patronage-under-the-later-timurids/2A0F3018EE155F23FC4A7F5F25D7DE6D |journal=International Journal of Middle East Studies |volume=20 |issue=4 |pages=479–505 |doi=10.1017/S0020743800053861 |s2cid=162411014 |access-date=7 November 2016}}</ref>

=== Nova tehnologija ===
[[File:ManuscriptAbbasid.jpg|thumb|upright|Rokopis, napisan na papirju v času Abasidov]]

Z novo in lažjo pisavo ter uvedbo [[papir]]ja se je informiranje demokratiziralo do te mere, da se je verjetno prvič v zgodovini dalo živeti samo s pisanjem in prodajo knjig.<ref>{{navedi splet|url=http://www.bbc.co.uk/programmes/b01k2bv8 |title=In Our Time – Al-Kindi, Hugh Kennedy |publisher=BBC |access-date=18 May 2013 |date=28 June 2012 |archive-url=https://web.archive.org/web/20140114060124/http://www.bbc.co.uk/programmes/b01k2bv8 |archive-date=14 January 2014 |url-status=live}}</ref> Uporaba papirja se je razširila iz Kitajske v muslimanske regije v 8. stoletju prek množične proizvodnje v [[Samarkand]]u in [[Horasan]]u, v [[Al Andaluz]]u na Iberskem polotoku (sodobna Španija in Portugalska) pa je prispela v 10. stoletju. Bilo ga je lažje izdelati kot [[pergament]], manj verjetno je, da bi počil kot [[papirus]] in je lahko absorbiral črnilo, zaradi česar ga je bilo težko izbrisati in je bil idealen za vodenje evidenc. Islamski izdelovalci papirja so razvili metode ročnega kopiranja rokopisov na tekočem traku, da bi izdelali izdaje, ki so bile veliko večje od vseh, ki so bile stoletja na voljo v Evropi. V teh državah se je preostali svet naučil izdelovati papir iz platna.<ref>{{navedi knjigo |url={{Google books |plainurl=yes |id=JOtJKgWkPuQC |page=166 }} |title=Kevin M. Dunn, ''Caveman chemistry: 28 projects, from the creation of fire to the production of plastics'' |publisher=Universal-Publishers |page=166 |access-date=11 April 2014 |isbn=978-1-58112-566-5 |year=2003}}</ref>

== Izobraževanje ==
{{glavni|Medresa}}
Osrednji pomen svetega pisma in njegovega preučevanja v islamski tradiciji je pomagal, da je izobraževanje postalo osrednji steber vere v skoraj vseh časih in krajih v zgodovini islama.<ref name=berkey-ed>{{cite encyclopedia|author=Jonathan Berkey|author-link=|title=Education|editor=Richard C. Martin|encyclopedia=Encyclopedia of Islam and the Muslim World|publisher=MacMillan Reference USA|year=2004}}</ref> Pomen učenja v islamski tradiciji se odraža v številnih ''hadisih'', ki se pripisujejo [[Mohamed]]u, vključno s tistim, ki pravi, da je »iskanje znanja obvezno za vsakega muslimana«. Ta zapoved velja zlasti za učenjake, do neke mere pa tudi za širšo muslimansko javnost, kot je ponazorjeno z izrekom Al-Zarnudžija, »učenje je predpisano za vse nas«. Čeprav je stopnje pismenosti v predmodernih islamskih družbah nemogoče izračunati, je skoraj gotovo, da so bile razmeroma visoke, vsaj v primerjavi z evropskimi družbami.
[[File:Al-Azhar (inside) 2006.jpg|thumb|upright|Organizirano poučevanje v [[Mošeja al-Azhar|mošeji Al-Azhar]] v Kairu se je začelo leta 978]]

Izobraževanje se je začelo že v mladosti z učenjem arabščine in [[Koran]]a, bodisi doma ali v osnovni šoli, ki je bila pogosto pri mošeji. Nekateri učenci so nato nadaljevali z usposabljanjem v ''[[tafsir]]ju'' (koranska eksegeza) in ''[[fikh]]u'' (islamska pravna praksa), kar se je zdelo posebej pomembno. Izobraževanje se je osredotočalo na pomnjenje, vendar je tudi usposabljalo naprednejše učence, da sodelujejo kot bralci in pisci v tradiciji komentiranja preučevanih besedil. Vključevalo je tudi proces socializacije ambicioznih učenjakov, ki so prihajali iz skoraj vseh družbenih okolij, v vrste ''[[ulema|uleme]]''.

V prvih nekaj stoletjih islama so bila izobraževalna okolja povsem neformalna, toda z začetkom v 11. in 12. stoletju so vladajoče elite začele ustanavljati ustanove višjega verskega učenja, znane kot [[medresa|medrese]], da bi si zagotovile podporo in sodelovanje uleme. Medrese so se kmalu množile po vsem islamskem svetu, kar je pripomoglo k širjenju islamskega učenja izven urbanih središč in k združevanju različnih islamskih skupnosti v skupnem kulturnem projektu. Kljub temu je pouk ostal osredotočen na individualne odnose med učenci in učiteljem. Formalno potrdilo o doseženi izobrazbi, ''[[idžaz]]a'', je podeljeval določen učenjak in ne institucija, svojega imetnika pa je uvrščalo v genealogijo učenjakov, ki je bila edina priznana hierarhija v izobraževalnem sistemu. Medtem ko so bile formalne študije v medresah odprte le za moške, so se ženske iz uglednih mestnih družin običajno izobraževale v zasebnih okoljih in mnoge od njih so prejele in kasneje izdale ''idžaze'' iz študija ''hadisa'', kaligrafije in recitiranja poezije.<ref name=lapidus-210>{{navedi knjigo| last = Lapidus | first = Ira M. | author-link=| title = A History of Islamic Societies | publisher = Cambridge University Press (Kindle edition) | year = 2014| isbn=978-0-521-51430-9 | page=210}}</ref> Zaposlene ženske so se verskih besedil in praktičnih veščin učile predvsem ena od druge, čeprav so nekaj pouka prejemale tudi skupaj z moškimi v mošejah in zasebnih domovih.

Medrese so bile v glavnem posvečene študiju [[pravo|prava]], ponujale pa so tudi druge predmete, kot so [[teologija]], [[medicina]] in [[matematika]].<ref name=lapidus217>{{navedi knjigo| last = Lapidus | first = Ira M. | author-link= | title = A History of Islamic Societies | publisher = Cambridge University Press (Kindle edition) | year = 2014| isbn=978-0-521-51430-9 | page=217}}</ref> Kompleks medres je običajno sestavljala [[mošeja]], penzion in knjižnica. Vzdrževal ga je ''vakuf'' (dobrodelna naklada), ki je izplačeval plače profesorjem, štipendije študentom ter kril stroške gradnje in vzdrževanja. Medresa ni bila podobna modernemu [[kolidž]]u, saj ni imela standardiziranega učnega načrta ali institucionaliziranega sistema certificiranja.

Muslimani so razlikovali discipline, podedovane iz predislamskih civilizacij, kot sta filozofija in medicina, ki so ju imenovali »znanosti starodavnih« ali »racionalne vede«, od islamskih verskih znanosti. Vede prvega tipa so cvetele več stoletij in njihov prenos je bil del izobraževalnega okvira v klasičnem in srednjeveškem islamu. V nekaterih primerih so jih podpirale ustanove, kot je Hiša modrosti v Bagdadu, pogosteje pa so se neformalno prenašale od učitelja do učenca.

[[Univerza al-Karauin]], ustanovljena leta 859 n. št., je navedena v [[Guinnessova knjiga rekordov|Guinnessovi knjigi rekordov]] kot najstarejša univerza na svetu, ki podeljuje diplome.<ref>''The Guinness Book Of Records'', Published 1998, {{ISBN|0-553-57895-2}}, p. 242</ref> [[Univerza Al-Azhar]] je bila še ena zgodnja medresa, ki je zdaj priznana kot univerza. Medresa je ena od relikvij fatimidskega kalifata. [[Fatimidi]] so sledili svojemu poreklu do Mohamedove hčerke [[Fatima|Fatime]] in institucijo poimenovali z različico njenega častnega naziva ''Al-Zahra'' (briljantna).<ref>Halm, Heinz. The Fatimids and their Traditions of Learning. London: The Institute of Ismaili Studies and I.B. Tauris. 1997.</ref> Organizirano poučevanje v [[Mošeja al-Azhar|mošeji Al-Azhar]] se je začelo leta 978.<ref>{{cite encyclopedia|author=Donald Malcolm Reid|title=Al-Azhar|encyclopedia=The Oxford Encyclopedia of the Islamic World|editor=John L. Esposito|publisher=Oxford University Press|location=Oxford|year=2009|doi=10.1093/acref/9780195305135.001.0001|isbn=978-0-19-530513-5}}</ref>

== Pravo ==
{{glavni|Šeriat}}
Pravna misel se je postopoma razvila v študijskih krogih, kjer so se srečevali neodvisni učenjaki, da bi se učili od lokalnega mojstra in razpravljali o verskih temah.<ref>{{navedi knjigo| last = Lapidus | first = Ira M. | author-link= | title = A History of Islamic Societies | publisher = Cambridge University Press (Kindle edition) | year = 2014| isbn=978-0-521-51430-9 | page=125}}</ref><ref name=hallaq>{{navedi knjigo|first=Wael B.|last=Hallaq|author-link =|title=An Introduction to Islamic Law |url=https://archive.org/details/introductiontois00hall|url-access=limited|year=2009|publisher=Cambridge University Press|pages=[https://archive.org/details/introductiontois00hall/page/n40 31]–35}}</ref> Sprva so bili ti krogi tekoči v svojem članstvu, toda sčasoma so se okrog skupnih nizov metodoloških načel izkristalizirale različne regionalne pravne šole. Ko so meje šol postale jasno začrtane, je avtoriteto njihovih doktrinarnih načel pridobil mojster pravnik iz prejšnjih časov, ki je bil odslej opredeljen kot ustanovitelj šole. V prvih treh stoletjih islama so vse pravne šole sprejele široke obrise klasične pravne teorije, po kateri je moralo biti islamsko pravo trdno zakoreninjeno v Koranu in hadisu.<ref>{{navedi knjigo| last = Lapidus | first = Ira M. | author-link= | title = A History of Islamic Societies | publisher = Cambridge University Press (Kindle edition) | year = 2014| isbn=978-0-521-51430-9 | page=130}}</ref>

Klasična teorija islamske sodne prakse podrobneje razlaga, kako je treba sveto pismo razlagati s stališča jezikoslovja in retorike. Vsebuje tudi metode za ugotavljanje avtentičnosti hadisa in za določanje, kdaj je pravna veljava svetopisemskega odlomka razveljavljena z odlomkom, razkritim pozneje. Klasična teorija sunitskega ''fikha'' poleg Korana in ''sunneta'' priznava še dva pravna vira: pravno soglasje (''ijmaʿ'') in analogno razmišljanje (''qiyas'').<ref>{{cite encyclopedia|first=Farhat J.|last=Ziadeh|title=Uṣūl al-fiqh|encyclopedia=The Oxford Encyclopedia of the Islamic World|editor=John L. Esposito|publisher=Oxford University Press|location=Oxford|year=2009|doi=10.1093/acref/9780195305135.001.0001|isbn=978-0-19-530513-5}}</ref> Zato preučuje uporabo in meje analogije, pa tudi vrednost in meje soglasja, skupaj z drugimi metodološkimi načeli, od katerih jih nekatera sprejemajo le nekatere pravne šole. Ta razlagalni aparat je združen pod rubriko ''idžtihad'', ki se nanaša na napor pravnika v poskusu, da bi dosegel odločitev o določenem vprašanju. Teorija dvanajsterične šiitske sodne prakse je vzporedna s sodno prakso sunitskih šol z nekaterimi razlikami, kot je priznavanje razuma (ʿaql) kot vira prava namesto ''qiyasa'' in razširitev pojma ''sunneta'' na tradicijo imamov.<ref>{{navedi knjigo| last = Kamali | first = Mohammad Hashim | author-link= | title = Law and Society|editor=John Esposito|volume= The Oxford History of Islam| publisher = Oxford University Press|edition=Kindle | year = 1999| pages=121–122}}</ref>

Zbirko materialnega islamskega prava so ustvarili neodvisni pravniki ([[mufti]]ji). Njihova pravna mnenja (''[[fatva]]'') so upoštevali sodniki ([[kadi]]), ki jih je imenoval vladar in so predsedovali ''kādījevim'' sodiščem in sodiščem ''maẓālim'', ki jih je nadzoroval vladarjev svet in so izvajala kazensko pravo.

== Teologija ==
{{glavni|Islamska teologija}}
Klasična [[islamska teologija]] je nastala iz zgodnje doktrinarne polemike, v kateri je bilo gibanje ''Ahl al-hadith'' (islamska šola sunitskega islama), ki ga je vodil [[Ahmad ibn Hanbal]], ki je menil, da sta Koran in verodostojni hadis edina sprejemljiva avtoriteta v zadevah vere, proti ''mu'tazilitom'' in drugim teološkim tokovom, ki je razvil teološke doktrine z uporabo racionalističnih metod.<ref name=lapidus-130-131>{{navedi knjigo| last = Lapidus | first = Ira M. | author-link= | title = A History of Islamic Societies | publisher = Cambridge University Press (Kindle edition) | year = 2014| isbn=978-0-521-51430-9 | pages=130–31}}</ref> Leta 833 je kalif [[Al-Mamun]] poskušal vsiliti mu'tazilitsko teologijo vsem verskim učenjakom in uvedel inkvizicijo (''[[mihna]]''), vendar so poskusi vsiljevanja kalifskega pisma v zadevah verske ortodoksije na koncu propadli. Ta polemika je trajala, dokler [[Al-Ašari]] (874–936) ni našel srednje poti med mu'tazilitskim racionalizmom in hanbalitskim dobesednostjo, pri čemer je uporabil racionalistične metode, ki so jih zagovarjali mu'taziliti, da bi branil večino bistvenih načel, ki jih vzdržuje ahl al-hadith.<ref name=blankinship>{{navedi knjigo|first=Khalid |last=Blankinship| author-link = | year=2008 | title=The early creed |editor=Tim Winter|volume=The Cambridge Companion to Classical Islamic Theology|publisher=Cambridge University Press (Kindle edition)|page=53}}</ref> Tekmovalni kompromis med racionalizmom in dobesednostjo je izšel iz dela [[Abu Mansur Maturidi|al-Maturidija]] (umrl okoli leta 944) in, čeprav je manjšina učenjakov ostala zvesta zgodnjemu veroizpovedi ''ahl al-hadisa'', sta ''aš'ari'' in ''maturidi'' teologija prevladali nad sunitskim islamom od 10. stoletja naprej.<ref>{{cite encyclopedia|author=Tamara Sonn|title=Tawḥīd|encyclopedia=The Oxford Encyclopedia of the Islamic World|editor=John L. Esposito|publisher=Oxford University Press|location=Oxford|year=2009|doi=10.1093/acref/9780195305135.001.0001|isbn=978-0-19-530513-5}}</ref>

== Filozofija ==
[[File:Sughrat.jpg|upright=0.9|thumb|Arabski rokopis iz 13. stoletja, ki prikazuje Sokrata (Soqrāt) v pogovoru s svojimi učenci]]
{{glavni|Islamska filozofija}}
Ibn Sina ([[Avicena]]) in [[Ibn Rušd]] (Averoes) sta imela pomembno vlogo pri interpretaciji Aristotelovih del, čigar ideje so prevladale nad nereligiozno mislijo krščanskega in muslimanskega sveta. Glede na ''Stanfordsko filozofsko enciklopedijo'' je prevajanje filozofskih besedil iz arabščine v latinščino v zahodni Evropi »privedlo do preobrazbe skoraj vseh filozofskih disciplin v srednjeveškem latinskem svetu«.<ref name=standford>{{cite encyclopedia|encyclopedia=Stanford Encyclopedia of Philosophy|title=Influence of Arabic and Islamic Philosophy on the Latin West|year=2014|author=Dag Nikolaus Hasse|url=https://plato.stanford.edu/entries/arabic-islamic-influence/|access-date=31 July 2017|archive-url=https://web.archive.org/web/20171020001417/https://plato.stanford.edu/entries/arabic-islamic-influence/|archive-date=20 October 2017}}</ref> Vpliv islamskih filozofov v Evropi je bil še posebej močan v naravni filozofiji, psihologiji in metafiziki, čeprav je vplival tudi na študij logike in etike.

=== Metafizika ===
Ibn Sina je argumentiral svoj miselni eksperiment »Lebdeči človek« v zvezi s samozavedanjem, v katerem bi se človek, ki mu je bila odvzeta čutna izkušnja zaradi zaveze oči in prostega pada, še vedno zavedal svojega obstoja.<ref>{{navedi novice|url=http://www.bbc.co.uk/programmes/b00855lt|title=In Our Time: Existence|publisher=bbcnews.com|access-date=27 March 2013|date=8 November 2007|archive-url=https://web.archive.org/web/20131017222739/http://www.bbc.co.uk/programmes/b00855lt|archive-date=17 October 2013|url-status=live}}</ref>

=== Epistemologija ===
V [[Epistemologija|epistemologiji]] je [[Ibn Tufail]] napisal roman ''Hayy ibn Yaqdhan'' in kot odgovor je [[Ibn al-Nafis]] napisal roman ''Theologus Autodidactus''. Oba sta se nanašala na avtodidaktizem, ki je bil osvetljen skozi življenje divjega otroka, ki se je spontano rodil v votlini na puščavskem otoku.

== Matematika ==
=== Algebra ===
[[File:Green mosque archway.JPG|thumb|upright|Geometrijski vzorci: lok v sultanovi loži v otomanski zeleni mošeji v Bursi v Turčiji (1424), njegov pas ''girih'', ki tvori 10-krake zvezde in peterokotnike]]

Perzijski matematik [[Al Hvarizmi|Muḥammad ibn Mūsā al-Khwārizmī]] je imel pomembno vlogo pri razvoju [[algebra|algebre]], [[aritmetika|aritmetike]] in hindujsko-arabskih številk. Opisan je bil kot oče<ref>Boyer, Carl B., 1985. ''A History of Mathematics'', p.&nbsp;252. Princeton University Press.</ref> ali ustanovitelj<ref>{{navedi knjigo|title=The Oxford History of Islam|last=Esposito|first=John L.|date=6 April 2000|publisher=Oxford University Press|isbn=978-0-19-988041-6|language=en|page=188}}</ref> algebre.

Drugi perzijski matematik, [[Omar Hajam]], je zaslužen za prepoznavanje temeljev analitične [[geometrija|geometrije]]. Omar Hajam je našel splošno geometrijsko rešitev kubične enačbe. Njegova knjiga ''Treatise on Demonstrations of Problems of Algebra'' (1070), ki je bila pomemben korak v razvoju algebre, je del telesa perzijske matematike, ki je bila sčasoma prenesena v Evropo.<ref>[[#refmathmaster|Mathematical Masterpieces: Further Chronicles by the Explorers]], p. 92</ref>

Še en perzijski matematik, [[Šaraf al-Dīn al-Tūsī]], je našel algebraične in numerične rešitve za različne primere kubičnih enačb.<ref>{{MacTutor|id=Al-Tusi_Sharaf|title=Sharaf al-Din al-Muzaffar al-Tusi}}</ref> Razvil je tudi koncept funkcije.<ref>{{cite journal |last1=Katz |first1=Victor J. |last2=Barton |first2=Bill |title=Stages in the History of Algebra with Implications for Teaching |journal=Educational Studies in Mathematics |date=18 September 2007 |volume=66 |issue=2 |pages=185–201 |doi=10.1007/s10649-006-9023-7 |s2cid=120363574 }}</ref>

=== Analiza ===
Ibn al-Haytham ([[Alhacen]]) je odkril formulo vsote za četrto potenco z uporabo metode, ki bi jo lahko na splošno uporabili za določitev vsote za katero koli integralno potenco. To je uporabil za iskanje volumna [[paraboloid]]a. Lahko bi našel integralno formulo za kateri koli polinom, ne da bi razvil splošno formulo.<ref>{{cite journal |doi=10.2307/2691411 |author=Katz, Victor J. |title=Ideas of Calculus in Islam and India |jstor=2691411 |journal=Mathematics Magazine |volume=68 |issue=3 |pages=163–74 [165–69, 173–74]|year=1995}}</ref>

=== Geometrija ===
{{glavni|Islamski geometrijski vzorci}}
[[Islamska umetnost]] uporablja geometrijske vzorce in simetrije v mnogih svojih umetniških oblikah, zlasti v ''girih'' ploščicah. Ti so oblikovani z uporabo niza petih oblik ploščic, in sicer pravilnega deseterokotnika, podolgovatega šesterokotnika, metuljčka, romba in pravilnega peterokotnika. Vse stranice teh ploščic imajo enako dolžino; in vsi njihovi koti so večkratniki 36° (π/5 radianov), kar ponuja petkratno in desetkratno simetrijo. Ploščice so okrašene s traku podobnim ornamentom (''girih''), ki so praviloma bolj vidne kot robovi ploščic. Leta 2007 sta fizika Peter Lu in Paul Steinhardt trdila, da je ''girih'' iz 15. stoletja podoben [[Kvazikristal|kvazikristalnim]] Penrosovim ploščicam.<ref>{{cite journal |author1=Peter J. Lu |author2=Paul J. Steinhardt | year=2007 | title=Decagonal and Quasi-crystalline Tilings in Medieval Islamic Architecture | journal=Science | volume=315 | pages=1106–10 | doi=10.1126/science.1135491 | pmid=17322056 | issue=5815 | bibcode=2007Sci...315.1106L|s2cid=10374218 }}</ref><ref>{{navedi novice |title=Advanced geometry of Islamic art |url=http://news.bbc.co.uk/2/hi/middle_east/6389157.stm |work=BBC News |date=23 February 2007 }}</ref> Dovršene geometrijske ploščice ''[[zelling]]'' so značilen element v [[maroška arhitektura|maroški arhitekturi]].<ref name=Castera>{{navedi knjigo |last1=Castera |first1=Jean Marc |last2=Peuriot |first2=Francoise |title=Arabesques. Decorative Art in Morocco |date=1999 |publisher=Art Creation Realisation |isbn=978-2-86770-124-5}}</ref> [[Muqarnas]] oboki so tridimenzionalni, vendar so bili zasnovani v dveh dimenzijah z risbami geometrijskih celic.<ref>{{navedi splet|url=https://www.klimeck.com/files/pdf/Muqarnas_english8.pdf|title=Muqarnas-Mathematics in Islamic Arts|author=van den Hoeven, Saskia|author2=van der Veen, Maartje|date=2010|access-date=21 May 2019|archive-date=2019-05-06|archive-url=https://web.archive.org/web/20190506205326/https://www.klimeck.com/files/pdf/Muqarnas_english8.pdf|url-status=dead}}</ref>

[[Gijasedin al-Kaši|Al-Kašijeva]] ocena [[Pi]] ne bo presežena še 180 let.<ref>{{navedi splet |date=1999 |title=Ghiyath al-Din Jamshid Mas'ud al-Kashi |publisher=University of St Andrews |url=https://mathshistory.st-andrews.ac.uk/Biographies/Al-Kashi/ |access-date=29 December 2021}}</ref>

=== Trigonometrija ===
[[File:Acute Triangle.svg|thumb|upright|Trikotnik, označen s komponentami sinusnega zakona. Velike A, B in C so koti, male črke a, b, c pa jim nasprotne stranice. (nasprotje A itd.)]]

[[Ibn Muʿādh al-Džajānī]] je eden izmed več islamskih matematikov, ki jim je pripisan sinusni zakon; je v 11. stoletju napisal ''Knjigo neznanih lokov sfere''. Ta formula povezuje dolžine strani katerega koli trikotnika in ne le pravokotnih trikotnikov s sinusi njegovih kotov.<ref>{{navedi splet|url=http://www-history.mcs.st-andrews.ac.uk/Biographies/Al-Jayyani.html|title=Abu Abd Allah Muhammad ibn Muadh Al-Jayyani|publisher=University of St.Andrews|access-date=27 July 2013|archive-url=https://web.archive.org/web/20160529134432/http://www-history.mcs.st-andrews.ac.uk/Biographies/Al-Jayyani.html|archive-date=29 May 2016|url-status=live}}</ref> Po zakonu

:<math> \frac{\sin A}{a} \,=\, \frac{\sin B}{b} \,=\, \frac{\sin C}{c}. </math>

kjer so {{math|''a'', ''b''}} in {{math|''c''}} dolžine stranic trikotnika, {{math|''A'', ''B''}} in {{math|''C''}} pa nasprotni koti (glej sliko).

=== Statistika ===
Najzgodnejšo uporabo statističnega sklepanja je podal [[Al-Kindi]] (okoli 801–873, znan tudi kot "Alkindus" v Evropi) v Risalah fi Istikhraj al-Mu'amma (Rokopis o dešifriranju kriptografskih sporočil), ki vsebuje prvo opis metode frekvenčne analize.<ref name=Kadi>Ibrahim A. Al-Kadi (April 1992), "The origins of cryptology: The Arab contributions", ''Cryptologia'' '''16''' (2): 97–126</ref><ref name="Sahinaslan">{{cite journal |last1=Sahinaslan |first1=Ender |last2=Sahinaslan |first2=Onder |title=Cryptographic methods and development stages used throughout history |journal=AIP Conference Proceedings |date=2 April 2019 |volume=2086 |issue=1 |pages=030033 |doi=10.1063/1.5095118 |bibcode=2019AIPC.2086c0033S |issn=0094-243X |quote=Al-Kindi is considered the first code breaker|doi-access=free }}</ref>

== Naravoslovne znanosti ==
{{glavni|Znanost v srednjeveškem islamskem svetu}}
=== Znanstvena metoda ===
Ibn al-Haytham ([[Alhacen]]) je bil pomembna osebnost v zgodovini znanstvene metode, zlasti v svojem pristopu k eksperimentiranju in je bil opisan kot »prvi pravi znanstvenik na svetu«.<ref>{{navedi novice |last1=Al-Khalili |first1=Jim |title=The 'first true scientist' |url=http://news.bbc.co.uk/2/hi/science/nature/7810846.stm |work=BBC News |date=4 January 2009 }}</ref>

[[Avicena]] je določil pravila za preizkušanje učinkovitosti zdravil, vključno s tem, da je treba učinek, ki ga povzroči eksperimentalno zdravilo, opazovati nenehno ali po številnih ponovitvah, da velja. Zdravnik Rhazes je bil zgodnji zagovornik eksperimentalne medicine in priporočena uporaba kontrole za klinične raziskave. Rekel je: »Če želite preučiti učinek krvavitve na stanje, razdelite paciente v dve skupini, izvajajte krvopuščanje samo eni skupini, opazujte obe in primerjajte rezultate.«

=== Astronomija ===
{{glavni|Astronomija v srednjeveškem islamskem svetu}}
[[Astronomija]] v islamu je lahko močno rasla zaradi več ključnih dejavnikov. En dejavnik je bil geografski: islamski svet je bil blizu starodavnih grških dežel, ki so v grških rokopisih hranile dragoceno starodavno znanje o nebesih.<ref name=Gingerich1986>{{cite journal |last1=Gingerich |first1=Owen |title=Islamic Astronomy |url=https://archive.org/details/sim_scientific-american_1986-04_254_4/page/74 |journal=[[Scientific American]] |date=1986 |volume=254 |issue=4 |pages=74–83 |doi=10.1038/scientificamerican0486-74 |jstor=24975932 |bibcode=1986SciAm.254d..74G}}</ref> V času Abasidov po selitvi prestolnice leta 762 v Bagdad so bili prevajalci sponzorirani za prevajanje grških besedil v arabščino. To prevajalsko obdobje je privedlo do številnih velikih znanstvenih del Galena, Ptolemaja, Aristotela, Evklida, Arhimeda in Apolonija, ki so bila prevedena v arabščino. Iz teh prevodov se je prej izgubljeno znanje o kozmosu zdaj uporabljalo za napredek sedanjih astroloških mislecev. Drugi ključni dejavnik rasti astronomije so bili verski obredi, ki so jim sledili muslimani, ki so od njih pričakovali molitev ob točno določeni uri čez dan. Ta opazovanja pri merjenju časa so privedla do številnih vprašanj v prejšnji grški matematični astronomiji, zlasti pri merjenju časa.
[[File:Khalili Collection Islamic Art sci 0161.1 crop.jpg|thumb|upright|Astrolab s koranskimi napisi iz Irana, datiran iz leta 1060 po [[Hidžra (islam)|hidžri]] (1650-51 n. št.)]]

[[Astrolab]] je bil grški izum, ki je bil pomemben del arabske astronomije. Astrolab je ročni dvodimenzionalni model neba, ki lahko rešuje probleme sferične astronomije. Sestavljen je iz črt nadmorske višine in [[azimut]]a z indeksom, horizontom, urnim krogom, zenitom, Rete, zvezdnim kazalcem in ekvatorjem, ki natančno prikazujejo, kje so zvezde v danem trenutku. Uporaba astrolaba je najbolje izražena v [[Al-Fargani|Al-Farganijevi]] razpravi o astrolabu zaradi matematičnega načina, kako je instrument uporabil v astrologiji, astronomiji in merjenju časa. Najzgodnejši znani astrolab, ki danes obstaja, je iz islamskega obdobja. Izdelal ga je Nastulus v letih 927-28 našega štetja in je zdaj zaklad Kuvajtskega narodnega muzeja.

Približno leta 964 našega štetja je perzijski astronom [[Abd al-Rahman al-Sufi]] v svoji ''Knjigi Zvezd stalnic'' opisal »megleno liso« v ozvezdju [[Andromeda (ozvezdje)|Andromeda]], kar je prva dokončna omemba tega, kar je danes znano kot [[Andromedina galaksija]], [[Rimska cesta (galaksija)|Rimski cesti]] najbližja spiralna galaksija.

Geocentrični sistem, ki ga je razvil [[Ptolemaj]], je postavil Sonce, Luno in druge planete v orbito okoli Zemlje. Ptolemaj je mislil, da se planeti gibljejo po krožnicah, imenovanih epicikli, in da njihova središča jezdijo na deferentih. Deferenti so bili [[Izsrednost tira|ekscentrični]] in kotno gibanje planeta je bilo enakomerno okoli ekvanta, ki je bila točka nasproti središča deferenta. Preprosto, Ptolemajevi modeli so bili matematični sistem za napovedovanje položajev planetov. Eden prvih, ki je kritiziral ta model, je bil Alhacen, vodja fizike v 11. stoletju v Kairu. Nato je v 13. stoletju [[Nasir at-Tusi]] zgradil [[observatorij Maraga]] v današnjem Iranu. Al-Tusi je ugotovil, da je ekvivalent nezadovoljiv in ga je nadomestil z dodajanjem geometrijske tehnike, imenovane [[Al-Tusijev par]], ki generira linearno gibanje iz vsote dveh krožnih gibanj. Nato je Ibn al-Šatir, ki je delal v [[Damask]]u leta 1350 našega štetja, zaposlil par Tusi, da sta uspešno odpravila ekvant in druge sporne kroge, ki jih je uporabil Ptolemaj.<ref>{{cite journal |last1=Saliba |first1=George |title=The Development of Astronomy in Medieval Islamic Society |journal=Arab Studies Quarterly |date=1982 |volume=4 |issue=3 |pages=211–225 |jstor=41857627 }}</ref> Ta novi model je pravilno poravnal nebesne sfere in je bil matematično zanesljiv. Ta razvoj Ibn al-Šatirja in tudi astronomov Maraghe je ostal relativno neznan v srednjeveški Evropi. 

Imena za nekatere uporabljene zvezde, kot so [[Betelgeza]], [[Rigel]], [[Vega (zvezda)|Vega]], [[Aldebaran]] in [[Fomalhaut]], so številna imena, ki prihajajo neposredno iz arabskega izvora ali pa so prevodi Ptolemajevih grških opisov, ki so še danes v uporabi.
[[File:Tusi-couple.gif|right|thumb|[[Al-Tusijev par]]]]

=== Fizika ===
Alhacen je igral vlogo pri razvoju [[optika|optike]]. Ena od prevladujočih teorij vida v njegovem času in prostoru je bila emisijska teorija, ki sta jo podpirala Evklid in Ptolemaj, kjer vid deluje tako, da oko oddaja svetlobne žarke, druga pa je bila Aristotelova teorija, da vid deluje, ko bistvo predmetov teče v oči. Alhacen je pravilno trdil, da do vida pride, ko se svetloba, ki potuje v ravnih črtah, odbije od predmeta v oči. [[Al-Biruni]] je pisal o svojih vpogledih v svetlobo in trdil, da mora biti njena hitrost ogromna v primerjavi s hitrostjo zvoka.<ref name=Standrews>{{navedi splet |author1=J J O'Connor |author2=E F Robertson |url=http://www-groups.dcs.st-and.ac.uk/history/Biographies/Al-Biruni.html |title=Abu Arrayhan Muhammad ibn Ahmad al-Biruni |work=MacTutor History of Mathematics archive |date=1999 |publisher=University of St Andrews |access-date=17 July 2017 |archive-url=https://web.archive.org/web/20161121101131/http://www-groups.dcs.st-and.ac.uk/history/Biographies/Al-Biruni.html |archive-date=21 November 2016 }}</ref>

=== Kemija ===
{{glavni|Alkimija v srednjeveškem islamskem svetu}}
Zgodnje islamsko obdobje je videlo vzpostavitev nekaterih najdlje živečih teoretičnih okvirov v [[alkimija|alkimiji]] in [[kemija|kemiji]]. Žveplovo-živosrebrna teorija o kovinah, prvič potrjena pri psevdo-Apoloniju iz Tyane ''Sirr al-khalīqa'' (»Skrivnost stvarjenja«, okoli 750–850) in v arabskih spisih, pripisanih [[Geber|Jābirju ibn Ḥayyānu]] (napisano okoli 850–850). 950),ref>{{navedi knjigo|last=Kraus|first=Paul|author-link=|year=1942–1943|title=Jâbir ibn Hayyân: Contribution à l'histoire des idées scientifiques dans l'Islam. I. Le corpus des écrits jâbiriens. II. Jâbir et la science grecque|publisher=Institut Français d'Archéologie Orientale|location=Cairo|oclc=468740510|isbn=978-3-487-09115-0}} vol. II, p. 1, note 1; {{navedi knjigo <!--Deny Citation Bot-->|last=Weisser|first=Ursula|title=Das "Buch über das Geheimnis der Schöpfung" von Pseudo-Apollonios von Tyana|publisher=De Gruyter|year=1980|location=Berlin|doi=10.1515/9783110866933|isbn=978-3-11-007333-1}} p. 199. On the dating and historical background of the ''Sirr al-khalīqa'', see Kraus 1942−1943, vol. II, pp. 270–303; Weisser 1980, pp. 39–72. On the dating of the writings attributed to Jābir, see Kraus 1942−1943, vol. I, pp. xvii–lxv.</ref> bo ostala osnova vseh teorij o kovinski sestavi do 18. stoletja. Podobno se ''Smaragdna plošča'', strnjeno in skrivnostno besedilo, ki so ga vsi kasnejši alkimisti do [[Isaac Newton|Isaaca Newtona]] (1642–1727) smatrali za temelj svoje umetnosti, prvič pojavi v ''Sirr al-khalīqa'' in v enem od del, ki se pripisujejo v [[Geber]]ju.<ref>{{navedi knjigo <!--Deny Citation Bot-->|last=Weisser|first=Ursula|title=Das "Buch über das Geheimnis der Schöpfung" von Pseudo-Apollonios von Tyana|publisher=De Gruyter|year=1980|location=Berlin|doi=10.1515/9783110866933|isbn=978-3-11-007333-1}} p. 46. On Newton's alchemy, see {{navedi knjigo |last=Newman |first=William R. |author-link= |title=Newton the Alchemist: Science, Enigma, and the Quest for Nature's Secret Fire |url=https://archive.org/details/newtonalchemists0000newm |year=2019 |publisher=Princeton University Press |location=Princeton |isbn=978-0-691-17487-7}}</ref>

Velik napredek je bil dosežen tudi v praktični kemiji. Dela, ki jih pripisujejo Geberju, in dela perzijskega alkimista in zdravnika [[Muhammad ibn Zakariya al-Razi|Abū Bakra al-Rāzīja]] (ok. 865–925), vsebujejo najzgodnejše znane sistematične klasifikacije kemičnih substanc.<ref name="chemicke-listy.cz">{{Cite journal|last1=Karpenko|first1=Vladimír|last2=Norris|first2=John A.|year=2002|title=Vitriol in the History of Chemistry|journal=Chemické listy|volume=96|issue=12|pages=997–1005|url=http://www.chemicke-listy.cz/ojs3/index.php/chemicke-listy/article/view/2266}}</ref> Vendar alkimistov ni zanimalo samo prepoznavanje in razvrščanje kemičnih snovi, ampak tudi njihovo umetno ustvarjanje. Pomembni primeri iz srednjeveškega islamskega sveta vključujejo sintezo [[amonijev klorid|amonijevega klorida]] iz organskih snovi, kot je opisano v delih, pripisanih Geberju, in poskuse Abū Bakr al-Rāzīja z vitriolom, ki bodo sčasoma privedli do odkritja mineralnih kislin, kot sta [[žveplova kislina]] in [[dušikova kislina]] latinskih alkimistov iz 13. stoletja, kot je psevdo-Geber.

=== Geodezija ===
{{glavni|Geografija in kartografija v srednjeveškem islamskem svetu}}
Al-Biruni (973–1050) je ocenil zemeljski polmer na 6339,6 km (sodobna vrednost je približno 6371 km), kar je bila najboljša ocena tistega časa.<ref>{{cite encyclopedia |author=Pingree, David |author-link= |title=Bīrūnī, Abū Rayḥān iv. Geography |encyclopedia=Encyclopaedia Iranica |publisher=Columbia University |isbn=978-1-56859-050-9|year=1985 }}</ref>

=== Biologija ===
Sodobni komentatorji so srednjeveška poročila o »boju za obstoj« v živalskem kraljestvu primerjali z okvirom teorije evolucije. Tako je Conway Zirkle v svojem pregledu ''Zgodovina idej'', ki so pripeljale do teorije naravne selekcije, opozoril, da je bil [[Al-Džahiz]] eden tistih, ki je v svoji ''Kitāb al-Hayawān'' (Knjiga o živalih) razpravljal o »boju za obstoj«, napisano v 9. stoletju.<ref>{{cite journal | last1 = Zirkle | first1 = Conway | date=25 April 1941 | title = Natural Selection before the "Origin of Species" | journal = Proceedings of the American Philosophical Society | volume = 84 | issue = 1| pages = 71–123 |jstor=984852 }}</ref> 

V 13. stoletju je Nasir al-Din al-Tusi verjel, da ljudje izvirajo iz naprednih živali, in rekel: »Takšni ljudje [verjetno antropoidne opice] živijo v zahodnem Sudanu in drugih oddaljenih koncih sveta. So blizu živalim z njihovimi navadami, dejanji in vedenjem.«<ref name=Alakbarov>Farid Alakbarov (Summer 2001). [http://azer.com/aiweb/categories/magazine/92_folder/92_articles/92_tusi.html A 13th-Century Darwin? Tusi's Views on Evolution] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20101213074356/http://azer.com/aiweb/categories/magazine/92_folder/92_articles/92_tusi.html |date=13 December 2010 }}, ''Azerbaijan International'' '''9''' (2).</ref> Leta 1377 je [[Ibn Haldun]] v svoji ''Muqaddimi'' izjavil: »Živalsko kraljestvo se je razvilo, njegove vrste so se množile in v postopnem procesu stvarjenja se je končalo v človeku in nastalo iz svet opic«.<ref>{{navedi splet|url=http://www.saudiaramcoworld.com/issue/200703/rediscovering.arabic.science.htm|title=Rediscovering Arabic Science|publisher=Saudi Aramco Magazine|access-date=13 July 2016|archive-url=https://web.archive.org/web/20141030100805/http://www.saudiaramcoworld.com/issue/200703/rediscovering.arabic.science.htm|archive-date=30 October 2014}}</ref>

Na področju genetike je bil Al-Zahrawi prvi zdravnik, ki je ugotovil dedno naravo hemofilije.<ref name=Cosman>{{navedi knjigo | title=Handbook to Life in the Medieval World | first1=Madeleine Pelner | last1=Cosman | first2=Linda Gale | last2=Jones | publisher=Infobase Publishing | year=2008 |series=Handbook to Life Series |volume=2 | isbn=978-0-8160-4887-8 | pages=528–30}}</ref>

== Inženiring ==
{{glavni|Seznam izumov v srednjeveškem islamskem svetu}}
Bratje Banū Mūsā v svoji ''Knjigi iznajdljivih naprav'' iz 9. stoletja opisujejo avtomatskega igralca na flavto, ki je bil morda prvi stroj, ki ga je bilo mogoče programirati.<ref name="Koetsier2">{{cite journal |last1=Koetsier |first1=Teun |title=On the prehistory of programmable machines: musical automata, looms, calculators |url=https://archive.org/details/sim_mechanism-and-machine-theory_2001-05_36_5/page/589 |journal=Mechanism and Machine Theory |date=May 2001 |volume=36 |issue=5 |pages=589–603 |doi=10.1016/S0094-114X(01)00005-2 }}</ref> Zvoki piščali so bili proizvedeni z vročo paro in uporabnik je lahko prilagodil napravo različnim vzorcem, tako da je lahko iz nje dobil različne zvoke.<ref>{{citation |last=Banu Musa Brothers |title=The Book of Ingenious Devices (Kitāb al-Hiyal) |pages=76–77 |year=1979 |publisher=[[Springer Science+Business Media|Springer]] |isbn=978-90-277-0833-5 |translator-last=Routledge Hill |translator-first=Donald |translator-link=}}</ref> Braje so prispevali k [[Hiša modrosti|Hiši modrosti]], raziskovalnemu organu, ki ga je ustanovil Abasidski kalifat.

Učenjak in izumitelj iz 12. stoletja Ismail [[Al-Jazari]] v svojih spisih opisuje številne mehanske naprave, zamisli o avtomatizaciji in konstrukcijske metode, med katerimi je najbolj opazna slonova ura.<ref>{{navedi knjigo |last=Guy V. |first=Beckwith |url=https://books.google.com/books?id=qPvUAAAACAAJ |title=Readings in Technology and Civilization |date=1997 |publisher=Pearson Custom Publishing |isbn=978-0-536-00579-3 |page=290 |language=en}}</ref> Konec 16. stoletja je osmanski [[Taki al-Din]] pisal o mehanizmu, ki je deloval z uporabo parne energije. Opisuje samovrteči raženj, ki se vrti v smeri pare v lopatice mehanizma, ki nato obrača kolo na koncu osi, ta tehnologija je pomemben del razvoja [[parna turbina|parne turbine]].<ref name=":4">{{navedi knjigo |last=Darke |first=Diana |url=https://books.google.com/books?id=zsGHEAAAQBAJ |title=The Ottomans: A Cultural Legacy |publisher=Thames & Hudson |year=2022 |isbn=978-0-500-77753-4 |language=en |chapter=Chapter 5}}</ref>

V tem obdobju so se uporabljali in širili [[rimski akvadukt]]i. Od 9. do 10. stoletja so arabski in mavrski kmetje začeli obnavljati porušene akvadukte. Kmetje so tudi izboljšali akvadukte tako, da so tehnologijo prilagodili pokrajini svojega območja.<ref name=":32">{{Cite journal |title=Arab world (general) |url=http://dx.doi.org/10.1163/1872-5309_ewic_ewiccom_0304 |access-date=2023-12-02 |website=Encyclopedia of Women & Islamic Cultures|doi=10.1163/1872-5309_ewic_ewiccom_0304 }}</ref> Akvadukti, ki so bili sprva javno dostopni in so jih za to uporabo zgradili Rimljani, so kmalu postali privatizirani. Lokalne oblasti so akvadukte uporabljale za pridobitev moči v svojih skupnostih. To se je kasneje razvilo v regionalno licenčnino, ki je prevzela lastništvo nad akvadukti v 11. in 12. stoletju. Nekatere akvadukte je kraljevina uporabljala za oskrbo z vodo vodnjakov in vrtov svoje palače.<ref>{{navedi knjigo |last1=Jervis |first1=Ben |title=Make-do and mend: archaeologies of compromise, repair and reuse |last2=Kyle |first2=Alison |date=2012 |publisher=Archaeopress |isbn=978-1-4073-1006-0 |series=BAR |location=Oxford}}</ref>

== Arhitektura ==
{{glavni|Islamska arhitektura}}
[[Velika mošeja v Kairouanu]] (v Tuniziji), prednica vseh mošej v zahodnem islamskem svetu brez Turčije in Balkana,<ref name="kairouan mosque">{{navedi knjigo |url={{Google books |plainurl=yes |id=IaM9AAAAIAAJ |page=104 }} |title=John Stothoff Badeau and John Richard Hayes, ''The Genius of Arab civilization: source of Renaissance''. |publisher=Taylor & Francis |page=104 |access-date=11 April 2014 |isbn=978-0-262-08136-8 |date=1 January 1983}}</ref> je eden najbolje ohranjenih in najpomembnejših primerov zgodnjih velikih mošej. Ustanovljena je bila leta 670, v sedanji obliki pa izvira predvsem iz 9. stoletja.<ref>{{navedi splet |url=http://www.qantara-med.org/qantara4/public/show_document.php?do_id=399&lang=en |title=Great Mosque of Kairouan (Qantara mediterranean heritage) |publisher=Qantara-med.org |access-date=11 April 2014 |archive-url=https://web.archive.org/web/20150209081557/http://www.qantara-med.org/qantara4/public/show_document.php?do_id=399&lang=en |archive-date=9 February 2015}}</ref> Velika mošeja v Kairouanu je sestavljena iz tristopenjskega kvadratnega [[minaret]]a, velikega dvorišča, obdanega s [[portik]]i s stebrišči, in ogromne [[hipostil]]ne molitvene dvorane, ki jo na svoji osi pokrivata dve [[kupola|kupoli]].

[[Velika mošeja v Samarri]] v [[Irak]]u je bila dokončana leta 847. Združevala je hipostilno arhitekturo vrst stebrov, ki podpirajo ravno podlago, nad katero je bil zgrajen ogromen spiralni minaret.

Začetek gradnje [[Velika mošeja, Córdoba]] leta 785 je pomenil začetek islamske arhitekture v Španiji in severni Afriki. Mošeja je znana po osupljivih notranjih obokih. Mavrska arhitektura je dosegla vrhunec z izgradnjo [[Alhambra|Alhambre]], veličastne palače/trdnjave v [[Granada|Granadi]], z odprtimi in vetrovitimi notranjimi prostori, okrašenimi z rdečo, modro in zlato barvo. Stene so okrašene s stiliziranimi motivi listja, arabskimi napisi in arabesknim oblikovanjem, stene pa prekrite z geometrično vzorčastimi glaziranimi ploščicami.

Danes v Kairu obstajajo številni sledovi fatimidske arhitekture, najpomembnejša primera sta univerza Al Azhar in mošeja Al Hakim.

== Zaton ==
=== Kulturni dejavniki ===
Ekonomski zgodovinar Joel Mokyr je trdil, da je bil islamski filozof al-Ghazali (1058–1111), avtor ''Neskladnosti filozofov'', »ključna osebnost pri zatonu islamske znanosti« in da je to vodilo do kulturnega premika, ki se je izogibal znanstveno razmišljanje.[158] Vendar pa se trdi, da je bil al-Ghazali namesto tega občudovalec in privrženec filozofije, vendar je kritiziral uporabo filozofije samo v verskih zadevah.<ref>{{navedi knjigo|url=http://press.princeton.edu/titles/10835.html |title=Mokyr, J.: A Culture of Growth: The Origins of the Modern Economy. (eBook and Hardcover) |website=press.princeton.edu |page=67 |isbn=978-0-691-18096-0 |access-date=9 March 2017 |archive-url=https://web.archive.org/web/20170324152030/http://press.princeton.edu/titles/10835.html |archive-date=24 March 2017 |last1=Mokyr |first1=Joel |date=12 June 2018 |publisher=Princeton University Press }}</ref> Poleg tega je Saliba (2007) poudaril, da se zlata doba po al-Ghazaliju, ki je živel v 11. stoletju, ni upočasnila,<ref>{{navedi splet|url=https://www.aljazeera.com/opinions/2014/4/11/bringing-muslims-back-to-science|title=Bringing Muslims back to science|date=11 April 2014|access-date=11 June 2022|publisher=Al Jazeera}}</ref> Additionally, Saliba (2007) has pointed out that the golden age did not slow down after al-Ghazali, who lived in the 11th century,<ref>{{navedi splet|url=https://fountainmagazine.com/2012/issue-87-may-june-2012/did-al-ghazali-kill-the-science-in-islam-may-june-2012|title=Did al-Ghazali Kill the Science in Islam?|date=1 May 2012|publisher=Fountain Magazine}}</ref> medtem ko drugi zlato dobo podaljšujejo na približno 16.<ref name=Hassan-Decline>{{cite encyclopedia |last=Hassan |first=Ahmad Y |title=Factors Behind the Decline of Islamic Science After the Sixteenth Century |url=http://www.history-science-technology.com/articles/articles%208.html |encyclopedia=Islam and the Challenge of Modernity, Proceedings of the Inaugural Symposium on Islam and the Challenge of Modernity: Historical and Contemporary Contexts, Kuala Lumpur, 1–5 August 1994 |editor=Sharifah Shifa Al-Attas |publisher=International Institute of Islamic Thought and Civilization (ISTAC) |date=1996 |pages=351–99 |archive-url=https://web.archive.org/web/20150402150434/http://www.history-science-technology.com/articles/articles%208.html |archive-date=2 April 2015}}</ref> do 17. stoletja.<ref>{{cite journal |last=El-Rouayheb |first=Khaled |title=The Myth of "The Triumph of Fanaticism" in the Seventeenth-Century Ottoman Empire |journal=Die Welt des Islams |volume=48 |year=2008 |issue=2 |pages=196–221 |doi=10.1163/157006008x335930}}</ref>

=== Politični in gospodarski dejavniki ===
Ahmad Y. al-Hassan je zavrnil tezo, da je bil vzrok pomanjkanje kreativnega mišljenja, in trdil, da je bila znanost vedno ločena od verskega argumenta; namesto tega analizira upad v smislu gospodarskih in političnih dejavnikov, pri čemer se opira na delo pisca iz 14. stoletja Ibn Khalduna.

Več drugih sodobnih učenjakov je analiziralo upad v smislu političnih in gospodarskih dejavnikov. Sedanje raziskave so privedle do zaključka, da so »razpoložljivi dokazi skladni s hipotezo, da je povečanje politične moči teh elit povzročilo opazovani upad znanstvene proizvodnje«.<ref>{{navedi splet|url=http://scholar.harvard.edu/chaney/publications/religion-and-rise-and-fall-islamic-science |title=Religion and the Rise and Fall of Islamic Science |website=scholar.harvard.edu |url-status=live |archive-url=https://web.archive.org/web/20151222142744/http://scholar.harvard.edu/chaney/publications/religion-and-rise-and-fall-islamic-science |archive-date=22 December 2015 |access-date=20 December 2015}}</ref> Upad bi lahko bil del širšega trenda, kjer nezahodni svet je zaostajal za zahodom v velikem razhajanju. Leta 1206 je [[Džingiskan]] ustanovil [[Mongolsko cesarstvo]], ki je v 13. stoletju osvojilo večino evrazijske kopenske mase, vključno s Kitajsko na vzhodu in večjim delom starega islamskega kalifata (kot tudi Kijevske Rusije) na zahodu. Uničenje Bagdada in Hiše modrosti s strani Hulagu Kana leta 1258 nekateri vidijo kot konec islamske zlate dobe.<ref>{{navedi knjigo |url={{Google books |plainurl=yes |id=3qwuhK3BBH8C |page=215}} |title=Challenges of the Muslim world: present, future and past |publisher=Emerald Group Publishing |access-date=11 April 2014 |isbn=978-0-444-53243-5 |year=2008 |last1=Cooper |first1=William W. |last2=Yue |first2=Piyu}}</ref> Medtem ko je kulturni vpliv iz Bagdada seval navzven, sta po padcu Bagdada Iran in Srednja Azija doživela kulturni razcvet zaradi povečanega medkulturnega dostopa do Vzhodne Azije pod mongolsko vladavino.

== Sklici ==
{{sklici|2}}

== Zunanje povezave ==
{{Commons category}}
* [http://www.islamicweb.com/history/hist_golden.htm Islamicweb.com: History of the Golden Age]
* [http://www.khamush.com/sufism/golden.htm Khamush.com: ''Baghdad: Metropolis of the Abbasid Caliphate'' – Chapter 5] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20200920120214/http://www.khamush.com/sufism/golden.htm |date=20 September 2020 }}, ''by Gaston Wiet''.
* [https://www.loc.gov/rr/rarebook/coll/160.html U.S. Library of Congress.gov: The Kirkor Minassian Collection] – ''contains examples of Islamic book bindings''.

[[Kategorija:Islamska kultura]]
[[Kategorija:Zgodovina islama]]
[[Kategorija:Znanost v Srednjem veku]]