Ogled vira Pitagora

{{Infopolje Filozof
|name = Pitagora
}}
[[Slika:Pythagoras-Münz.JPG|thumb|right|200px|Pitagora upodobljen na kovancu iz časa rimskega cesarja [[Decij]]a iz 3. stoletja]]

'''Pitágora''' ali '''Pitágoras''' ({{jezik-grc|Πυθαγόρας|translit=Pythagóras}}), [[stari Grki|starogrški filozof,]]  [[matematik]] in [[mistik]], * okoli [[570 pr. n. št.]] otok [[Samos]], [[Jonija]], [[Grčija]], † okoli [[495 pr. n. št.]] [[Metapont]].

Iz poznih ''Pitagorovih življenjepisov'' sicer ni mogoče ugotoviti skoraj ničesar, kar bi bilo zgodovinsko gotovo. Domnevno je bil sin premožneža Mnesarchosa.

== Življenje ==

Pitagora je bil [[Tales]]ov sodobnik. Že v mladih letih naj bi zaradi ostre, samodrške [[vladavina|vladavine]] samoškega [[vladar]]ja [[Polikrat]]a zapustil Samos. Označili bi ga lahko za verskega [[Herezija|odpadnika]], ki je Samos zapustil, da bi drugod ustanovil [[sekta]]ško [[kolonija (geografija)|kolonijo]].

Zdi se, da se je s Samosa preselil v [[Dorci|dorsko]] kolonijo [[Kroton]] v južni [[Italija|Italiji]], ki je veljala za eno najbolj najbolj veličastnih v tistem delu sveta. To naj bi bilo leta [[529 pr. n. št.]] Ustanovil je šolo, ki je doživela velikanski uspeh, saj je pitagorejsko sporočilo prinašalo nov, [[mistika|mistični]] in [[askeza|asketski]] pogled na življenje. Najbrž je šola kmalu dobila opazno politično moč, kar je povzročilo upor. Napadli naj bi stavbo, v kateri je šola imela sedež, in umorili naj bi skoraj vse najpomembnejše člane bratovščine.

Pitagora naj bi se čudežno rešil z begom v [[Lokre]], od tod naj bi se nato preselil v [[Tarant]], kasneje pa v [[Metapont]], kjer naj bi umrl.

Učil naj bi se pri [[Anaksimander|Anaksimandru]] ali celo pri Talesu. Živel in se učil naj bi se tudi v [[Egipt]]u in potoval po Vzhodu, toda o njegovih poteh nimamo trdnega dokaza. Zaradi čaščenja, ki so ga učenci izkazovali Pitagoru, so se o njem začele spletati številne legende, tako da so se zgodovinske poteze njegovega lika kmalu zabrisale.<ref>Reale, Giovanni (2002): Zgodovina antične filozofije, - 1. del, Studia humanitatis, Ljubljana, str. 72</ref>

== Delo ==
{{glavni|pitagorejstvo}}

Pitagoro izvedenci preučujejo, da bi spoznali tako izvor sodobne znanosti, ki ga lahko iščemo v njegovih matematičnih dognanjih, kot splošno grško razmišljanje, ki ga zasledimo v njegovih [[gastronomija|gastronomskih]] nagnjenjih.<ref name="Davies, Norman 1997">Davies, Norman (1997): Europe - A History, Pimlico, London, str. 109.</ref> Pitagorejska šola si kot cilj ni zastavila znanstvenih raziskav, ampak uresničitev določene oblike življenja, v skladu s katero znanstveno raziskovanje ni bilo cilj, ampak sredstvo.

Njegovo delo je sicer nemogoče ločiti od ostalih pitagorejcev, ker Pitagora sam ni napisal ničesar. Tudi domnevno njegove knjige, Tri knjige in Zlati verzi, so skoraj zagotovo ponaredki s konca antike ali iz prvih stoletij krščanske dobe.<ref>Reale, Reale (2002): Zgodovina antične filozofije, - 1. del, Studia humanitatis, Ljubljana, str. 71</ref>

Bil je versko-nravni prenovitelj in je bil eden prvih, ki je odločno zavrgel nauk [[hilozoisti|hilozoistov]], ki so imeli za svetovno [[načelo]] [[snov]] in niso delali razlike med njo in [[sila|silo]], on pa je postavil načelo, da je za [[gibanje]], razčlenjevanje in oblikovanje v [[vesolje|vesolju]] odločilno le matematično število.

=== Matematika ===

V matematiki je znan njegov [[Pitagorov izrek]], ki velja za pravokotni [[trikotnik]]:

: <math> c^{2} = a^{2} + b^{2} \!\, , </math>

kjer sta ''a'' in ''b'' [[kateta|kateti]], ''c'' pa [[hipotenuza]]. To je verjetno najbolj znan pojem iz celotne [[geometrija|geometrije]]. Posplošila sta ga [[Hipokrat (geometer)|Hipokrat]] in [[Evdoks]]. Prvi ga naj bi po [[Evdem]]u celo dokazal pred Evdoksom. Za [[pravokotni trikotnik]] ga je dokazal [[Evklid]] v ''[[Elementi (Evklid)|Elementih]]''. Uporabljali so ga že Egipčani v [[6. stoletje pr. n. št.|6. stoletju pr. n. št.]]

Pitagora je učil, da sta [[število]] in [[mera]] bistvo stvari. Znana so njegova števila. Raziskoval je [[prijateljsko število|prijateljska števila]]. V sorodstvu števil [[220 (število)|220]] in [[284 (število)|284]], ki sta križno enaki vsoti svojih [[delitelj]]ev, je videl prispodobo človeškega prijateljstva. Težko je reči, kaj je bila zasluga samega Pitagore in kaj so naredili njegovi številni učenci, še posebno pa [[Filolaj]].

Vsako število od 1 do 10 je zanj pomenilo posebno značilnost vesoljstva. Najvažnejše številke so mu bile 1, 2, 3, 4, saj je njih vsota število 10, [[desetica]] pa mu je predstavljala skladnost kozmosa.<ref name="Sovré, Anton 2002"/>

Pitagorejci so prvi odkrili, da <math>\sqrt{2}</math> se ne more izraziti z [[razmerje]]m dveh števil. Tako ne obstaja [[ulomek]], naj bo še tako zapleten, ki bi dal zmnožek 2, če ga množimo s samim seboj. To je dokazal tudi Evklid. Pitagora je številke videl v oblikah, zato še danes uporabljamo izrazoslovje, kot je »na kvadrat« ali »na kub«.

=== Fizika ===
==== Akustika ====

Kot matematik se je ukvarjal tudi z [[akustika|akustiko]] in [[zvok]]om. Spoznal je, da je višina [[glas]]u ob isti napetosti strun obratno sorazmerna z njihovo [[dolžina|dolžino]]. Odkril je, da se [[struna|strune]] na [[glasbilo|glasbilih]] oglašajo višje, če jih skrajšamo. Odkril je tudi, da se lahko višina [[ton]]a preprosto primerja z dolžino strune. Če je bila, na primer, struna dvakrat daljša od druge, je bil zvok, ki ga je oddajala, ravno za [[oktava|oktavo]] nižji. Če je bilo razmerje strun 3/2, se je slišal glasbeni interval, imenovan [[kvinta]], in če je bilo razmerje 4/3, je bilo slišati [[kvarta|kvarto]]. Ton je bil višji tudi, če so struno bolj napeli.

S filozofskim razglabljanjem o glasbi je našel tako imenovano harmonijo sfer - učil je, da se deset svetov na nebu stalnic med ubranim zvenenjem suče drug okoli drugega, da pa človeško uho te čudovite godbe ne sliši.<ref name="Sovré, Anton 2002">Sovré, Anton (2002): Stari Grki, Slovenska matica, Ljubljana, str. 157</ref>

Po zaslugi teh opažanj je proučevanje zvoka edino poglavje v [[fizika|fiziki]], kjer se grški pogledi niso spremenili do danes. Iz teh proučevanj je izhajalo njegovo prepričanje, da temelji vse stvarstvo na številih in njihovih razmerjih.

=== Astronomija ===

Pitagora je prvi spoznal, da sta [[zvezda|zvezdi]] [[Danica]] (''Phosphorus'') in [[Venera|Večernica]] (''Hesperus'') ena zvezda. Po tem so ji nadeli ime Afrodita, danes pa jo poznamo kot [[planet]] [[Venera (planet)|Venero]]. Prvi je tudi opazil, da [[Luna|Lunin]] [[tir]] ne leži v ravnini [[Zemlja|Zemljinega]] [[ekvator]]ja, ampak leži poševno nanj. Prvi je trdil, da je Zemlja okrogla. Prvi je tudi opozoril, da se [[Sonce]], Luna in takrat znani planeti ne gibljejo z nepremičnimi zvezdami, ampak gredo vsak po svoji poti. Tako se je rodila misel, da so poleg nebesne krogle, ki jo je vzel [[Anaksimander]], potrebne še dodatne krogle za različne planete. Število krogel za opis gibanj planetov je pri različnih avtorjih pozneje 700 let naraščalo, dokler se jih ni [[Johannes Kepler|Kepler]] znebil.

=== Prehranjevanje ===

Pitagorova verska načela so upoštevali tudi pri prehranjevanju. Njegovo osrednje vodilo je bilo koncept [[metempsihoze]], kar pomeni transmigracija duše, ki lahko po smrti preide z enega na drugega človeka ali z osebe na žival. Zato je nasprotoval božjemu darovanju živali in je zagovarjal uporabo dišav in začimb. Začimbe so bile potemtakem povezava z nebesi, medtem ko [[fižol]], zlasti [[Bob (stročnica)|bob]], povezava s [[Hades]]om, podzemljem. Zlasti zastran oblike teh rastlin, ki so jih pitagorejci videli kot nekakšno lestev iz podzemlja.<ref name="Davies, Norman 1997"/>

Živali so delili po koristnosti. Medtem ko so prašiče in koze označili za škodljive okolju in dovolili prehranjevanje z njimi, so za, na primer, ovce in vole menili, da so koristni, ker dajejo volno oziroma pomagajo pri obdelavi polj, zato je bilo uživanje njih mesa prepovedano.

Tako je [[Empidokles]] iz Akragasa po sloviti zmagi na [[olimpijske igre|olimpijskih igrah]] leta 496 pr. n. št. zavrnil božje darovanje goveda in je namesto tega sežgal sliko vola, ki so jo naslikali z uporabo olja in zelišč.

Pitagorejci so verjeli, da je prehranjevanje sestavni del [[etika|etike]].

== Vpliv ==

Kombinacija matematike in [[teologija|teologije]], ki se je začela s Pitagoro, je zaznamovala filozofijo v Grčiji, v srednjem veku in v sodobnem času, vključno, z denimo, [[Kant]]om. [[Orfeizem]] pred njim je bil podoben azijski mističnosti. Toda tako [[Platon]] kot [[Sveti Avguštin]], [[Tomaž Akvinski]], [[Descartes]], [[Spinoza]] in [[Gottfried Wilhelm Leibniz|Leibniz]] so predstavniki intimne zmesi med religijo in razumom, moralne aspiracije ob spogledovanju z logiko večnega, kar izvira od Pitagore in loči intelektualistično teologijo Evrope od omenjenega azijskega misticizma. Možno je oceniti, da je tudi [[platonizem]] v osnovi pitagorejski.<ref>Russell, Bertrand (2002): History of Western Philosophy, Routledge, London, str. 56.</ref>

== Glej tudi ==

* [[pitagorejska trojica]]
* [[pitagorejska koma]] ([[akustika]])
* [[pitagorejska kupa]]
* [[Seikilova pesem]]
* [[seznam starogrških filozofov]]
* [[seznam starogrških matematikov]]
* [[seznam starogrških mistikov]]

== Sklici ==

{{sklici|3}}

== Zunanje povezave ==

{{wikislovar}}

{{Presocratics}}
{{grška matematika}}

{{normativna kontrola}}

{{DEFAULTSORT:Pitagora}}

[[Kategorija:Mistiki]]
[[Kategorija:Samos]]
[[Kategorija:Pitagora| ]]
[[Kategorija:Grki v 6. stoletju pr. n. št.]]
[[Kategorija:Pitagorejci]]
[[Kategorija:Filozofija matematike]]