Ogled vira Vodikov peroksid

{{chembox
| Verifiedimages = changed
| Watchedfields = changed
| verifiedrevid = 477315142
| Name = Vodikov peroksid
| ImageFileL1_Ref = {{chemboximage|correct|??}}
| ImageFileL1 = Wasserstoffperoxid.svg
| ImageNameL1 = Strukturna formula vodikovega peroksida 
| ImageFileR1 = Hydrogen-peroxide-3D-balls.png
| ImageNameR1 = Model molekule vodikovega peroksida 
| IUPACName = divodikov dioksid
| OtherNames = dioksidan, oksidanil 
| Section1 = {{Chembox Identifiers
| UNII_Ref = {{fdacite|correct|FDA}}
| UNII = BBX060AN9V
| KEGG_Ref = {{keggcite|correct|kegg}}
| KEGG = D00008
| InChI = 1/H2O2/c1-2/h1-2H
| ChEBI_Ref = {{ebicite|correct|EBI}}
| ChEBI = 16240
| SMILES = OO
| InChIKey = MHAJPDPJQMAIIY-UHFFFAOYAL
| ChEMBL_Ref = {{ebicite|correct|EBI}}
| ChEMBL = 71595
| StdInChI_Ref = {{stdinchicite|correct|chemspider}}
| StdInChI = 1S/H2O2/c1-2/h1-2H
| StdInChIKey_Ref = {{stdinchicite|correct|chemspider}}
| StdInChIKey = MHAJPDPJQMAIIY-UHFFFAOYSA-N
| CASNo = 7722-84-1
| CASNo_Ref = {{cascite|correct|CAS}}
| ChemSpiderID_Ref = {{chemspidercite|correct|chemspider}}
| ChemSpiderID = 763
| PubChem = 784
| IUPHAR_ligand = 2448
| RTECS = MX0900000 (>90% razt.)<br />MX0887000 (>30% razt.)
| EINECS = 231-765-0
| UNNumber = 2015 (>60% razt.)<br />2014 (20–60% razt.)<br />2984 (8–20% razt.)
| ATCCode_prefix = A01
| ATCCode_suffix = AB02
| ATC_Supplemental = {{ATC|D08|AX01}}, {{ATC|S02|AA06}}
  }}
| Section2 = {{Chembox Properties
|   Formula = {{chem2|H2O2}}
|   MolarMass = 34,0147 g/mol
|   Appearance = zelo svetlo modre barve, v raztopinah brezbarven
|   Odor = rahlo oster
|   Density = 1,135 g/cm<sup>3</sup> (20&nbsp;°C, 30 %)<br />1,450 g/cm<sup>3</sup> (20&nbsp;°C, čist)
|   Solubility = z vodo se meša
|   SolubleOther = topen v [[dietil eter|dietil etru]] in [[etanol]]u, <br> netopen v [[bencin]]u
|   MeltingPtC = -0,43
|   BoilingPtC = 150,2
|   pKa = 11,75
|   RefractIndex = 1,4061
|   Viscosity = 1,245&nbsp;c[[Poise|P]] (20&nbsp;°C)
|   Dipole = 2,26&nbsp;[[Debye|D]]
  }}
| Section4 = {{Chembox Thermochemistry
| DeltaHf = -187,80 kJ/mol
| DeltaHc =
| Entropy =
| HeatCapacity = 1,267 J/g·K (plinast) <br> 2.619 J/g·K (tekoč)
  }}
| Section7 = {{Chembox Hazards
|   ExternalMSDS = [http://www.inchem.org/documents/icsc/icsc/eics0164.htm ICSC 0164 (>60% razt.)]
|   EUIndex = 008-003-00-9
|   EUClass = [[File:Hazard O.svg|40px]]oksidativno ('''O''')<br />[[File:Hazard C.svg|40px]] jedko ('''C''')<br />[[File:Hazard X.svg|40px]] zdravju škodljivo ('''Xn''')
|   RPhrases = {{R5}}, {{R8}}, [[R-stavki|R20/22]], {{R35}}
|   SPhrases = {{S1/2}}, [[S-stavki|S17]], {{S26}}, {{S28}}, {{S36/37/39}}, {{S45}}
|   NFPA-H = 3
|   NFPA-F = 0
|   NFPA-R = 2
|   NFPA-O = OX
|   FlashPt = ni vnetljiv
|   LD50 = 1518 mg/kg
  }}
| Section8 = {{Chembox Related
|   OtherCpds = [[voda]]<br />[[ozon]]<br />[[hidrazin]]<br />[[vodikov disulfid]]<br />[[dikisikov difluorid]]
  }}
}}
'''Vodikov peroksid''' je [[Anorganska spojina|anorganska]] [[Kemijska spojina|kemijska spojina]] s formulo {{chem2|H2O2}}. Je najenostavnejši peroksid, spojina z [[Kemijska vez|enojno vezjo]] med [[kisik]]ovima [[atom]]oma. Čista spojina je modrikasta tekočina z malo večjo [[viskoznost]]jo od [[Voda|vode]]. Zaradi varnosti je običajno  dostopen v vodnih raztopinah z različno [[Koncentracija|koncentracijo]]. Koncentriran vodikov peroksid je močan [[Redoks reakcija#Oksidanti in reducenti|oksidant]] in se uporablja kot pogonsko sredstvo v raketarstvu.<ref>C. N. Hill (2001). ''A Vertical Empire: The History of the UK Rocket and Space Programme'', 1950–1971. Imperial College Press. ISBN 978-1-86094-268-6.</ref>

Živi organizmi proizvajajo sledove vodikovega peroksida kot del [[Imunski sistem|imunskega sistema]].

==Lastnosti in zgradba==
===Lastnosti===
[[Vrelišče]] vodikovega peroksida, dobljeno z ekstrapolacijo, je 150,2 °C, kar je približno 50 °C višje od vrelišča vode. V praksi pri tej temperaturi ni obstojen in je zaradi termičnega razpada potencialno eksploziven. Pri znižanem tlaku se lahko na več načinov varno [[Destilacija|destilira]].<ref>Riley (1963). ''Handbook of preparative inorganic chemistry''. 1. del. 2. dopolnjena izdaja. New York, N.Y.: Academic Press. str. 140. ISBN 978-0121266011.</ref>

====Vodne raztopine====
[[Slika:Phase diagram hydrogen peroxide water.svg|250px|thumb|left|Fazni diagram vodikovega peroksida in vode; površina nad neprekinjeno modro krivuljo je tekočina; prekinjene črte ločujejo faze trdno+tekoče od faz trdno+trdno]]

Lastnosti vodnih raztopin se zaradi [[Vodikova vez|vodikovih vezi]] med molekulami vode in peroksida  razlikujejo od lastnosti čistega vodikovega peroksida. Vodikov peroksid in voda tvorita evtektično zmes z znižanim lediščem. Čista voda ima [[tališče]] pri 0 °C, čisti vodikov peroksid pri −0.43 °C, 50 vol % peroksid pa -51 °C. Enaka raztopina ima tudi nižje vrelišče od srednje vrednosti obeh vrelišč (125,1 °C). Njeno vrelišče je 14 °C višje od vrelišča čiste vode in 36,2 °C nižje od vrelišča čistega vodikovega peroksida.<ref>[http://www.h2o2.com/technical-library/default.aspx?pid=9&name=Technical-Library  Varnostni list 60 vol % H<sub>2</sub>O<sub>2</sub>] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20210426181219/http://www.h2o2.com/technical-library/default.aspx?pid=9&name=Technical-Library |date=2021-04-26 }}.</ref>

{| class="wikitable" style="margin: 1em auto 1em auto;"
|+ '''Gostota vodnih raztopin {{chem2|H2O2}}'''
|-
!  {{chem2|H2O2}} (v/v) !! Gostota (g/cm<sup>3</sup>) !! Temperatura (°C)
|-
| 3% || 1,0095 || 15
|-
| 27% || 1,10 || 20
|-
| 35% || 1,13 || 20
|-
| 50% || 1,20 || 20
|-
| 70% || 1,29 || 20
|-
| 75% || 1,33 || 20
|-
| 96% || 1,42 || 20
|-
| 98% || 1,43 || 20
|-
| 100% || 1,450 || 20
|}

===Zgradba===
{{multiple image
| direction = vertical
| align     = left
| header    =
| width     = 200
| image1    = H2O2 gas structure.svg
| alt1      = O-O bond length = 147,4 pm <br>O-H bond length = 95,0 pm
| caption1  = Zgradba in dimenzije plinastega {{chem2|H2O2}}
| image2    = H2O2 solid structure.svg
| alt2      = O-O bond length = 145,8 pm <br>O-H bond length = 98,8 pm
| caption2  = Zgradba in dimenzije trdnega {{chem2|H2O2}} 
}}

Vodikov peroksid ima neravninsko molekulo s simetrijo {{chem2|C2}}. Med atomoma O-O je [[enojna vez]], vendar ima molekula relativno visoko rotacijsko oviro 2460 cm<sup>-1</sup> (29,45 kJ/mol).<ref>R.H. Hunt, R.A. Leacock, C.W. Peters, T. Karl (1965). [http://deepblue.lib.umich.edu/bitstream/handle/2027.42/71115/JCPSA6-42-6-1931-1.pdf?sequence=2 ''Internal-Rotation in Hydrogen Peroxide: The Far-Infrared Spectrum and the Determination of the Hindering Potential'']. The Journal of Chemical Physics '''42''' (6): 1931. doi: 10.1063/1.1696228.</ref> Rotacijska ovira [[etan]]a je na primer samo 12,5 kJ/mol. Povišano oviro se pripisuje odboju med prostima elektronskima paroma na sosednjih kisikovih atomih, zaradi katerih je vodikov peroksid [[atropizomerija|atropizomeren]]. 

Molekularni zgradbi plinastega  in kristaliničnega H<sub>2</sub>O<sub>2</sub> sta povsem drugačni. Razliko se pripisuje vplivu [[vodikova vez|vodikovih vezi]], ki jih v plinastem stanju ni.<ref>D.A. Dougherty, E.V. Anslyn (2005). ''Modern Physical Organic Chemistry''. University Science. str  122. ISBN 1-891389-31-9.</ref> [[Kristal]]i vodikovega peroksida so [[Tetragonalni kristalni sistem|tetragonalni]] s [[Prostorska skupina|prostorsko skupino]] <math>D_4^4 P4_12_1</math>.<ref>S.C. Abrahams, R.L. Collin,  W. N. Lipscomb  (1. januar 1951). ''The crystal structure of hydrogen peroxide''. Acta Crystallographica '''4''' (1): 15–20. doi: 10.1107/S0365110X51000039.</ref>

===Primerjava z analogi===
Vodikov peroksid ima številne strukturna analoge s splošno formulo {{chem2|H_{m}\sE\sE\sH_{n}|}}. V preglednici so prikazane  tudi lastnosti vode, ki sicer ni njegov analog. Vodikov peroksid ima (teoretično) najvišje vrelišče v tem nizu spojin, v katerem je E lahko [[kisik]], [[dušik]] ali [[žveplo]]. V primerjavi s [[hidrazin]]om in vodo ima tudi dokaj visoko tališče. Znatno laže kristalizira samo [[hidroksilamin]],  kar kaže na zelo močne vodikove vezi. Difosfan ({{chem2|H2P\sPH2}}) in vodikov disulfid ({{chem2|HS\sSH}}) imata poleg  šibkih vodikovih vezi tudi majhno kemijsko podobnost z vodikovim peroksidom. Vsi našteti analogi so termodinamsko nestabilni in imajo neravninsko zgradbo molekule, ki je posledica odboja med neveznimi elektronskimi pari sosednjih atomov {{chem2|\sE\sE\s}}.

{| class="wikitable sortable" style="margin: 1em auto 1em auto;" width="400"
|+ Lastnosti {{chem2|H2O2}} in njegovih analogov <br> <sub>(vrednosti, označene z *, so ekstrapolirane)</sub>
|-
! Ime!! [[Kemijska formula|Formula]] !! [[Molska masa]] (g/mol) !! [[Tališče]] (°C) !! [[Vrelišče]] (°C)
|-
| Vodikov peroksid ||  HOOH ||34,01 || −0,43 || 150,2*
|-
| [[Voda]] || HOH || 18,02 || 0,00 || 99,98
|-
| [[Vodikov disulfid]] ||  HSSH || 66,15 || −89,6 || 70,7
|-
| [[Hidrazin]] || {{chem2|H2NNH2}} || 32,05 ||2 || 114
|-
| [[Hidroksilamin]] || {{chem2|NH2OH}} || 33,03  ||  33 || 58*
|-
| [[Difosfan]] || {{chem2|H2PPH2}} || 65,98 ||  −99 || 63,5*
|}

==Odkritje==
Vodikov peroksid je prvi opisal  Louis Jacques Thénard leta 1818. Pripravil ga je z obdelavo [[barijev peroksid|barijevega peroksida]] z [[dušikova kislina|dušikovo kislino]].<ref>L. J. Thénard (1818). ''Observations sur des nouvelles combinaisons entre l’oxigène et divers acides''. Annales de chimie et de physique '''8''': 306–312.</ref> V dodelani različici postopka se je namesto dušikove uporabila [[Klorovodikova kislina|klorovodikova kislina]], s kasnejšim dodatkom [[Žveplova kislina|žveplove kisline]] pa se je iz reakcijske zmesi oboril stranski proizvod [[barijev sulfat]]. Thénardov postopek se je uporabljal od konca 19. do sredine 20. stoletja.<ref>C. W. Jones, J. H. Clark (1999). ''Applications of Hydrogen Peroxide and Derivatives''. Royal Society of Chemistry.</ref>

Za čist vodikov peroksid se je dolgo domnevalo, da je nestabilen, ker so vsi zgodnji poskusi za njegovo pridobivanje iz vodne raztopine, spodleteli. Njegova nestabilnost je posledica sledov nečistoč, predvsem soli [[Prehodna kovina|prehodnih kovin]], ki katalizirajo njegov razpad. Čist vodikov peroksid je skoraj 80 let po njegovem odkritju  prvi pridobil  Richard Wolffenstein leta 1894 z [[destilacija|vakuumsko destilacijo]].<ref>R. Wolffenstein (oktober 1894). ''Concentration und Destillation von Wasserstoffsuperoxyd''. Berichte der deutschen chemischen Gesellschaft,  '''27''' (3): 3307–3312.  doi: 10.1002/cber.189402703127.</ref>

Določitev zgradbe njegove molekule se je pokazala kot zelo težka. Njegovo molekulsko maso je leta 1892 določil italijanski fizikalni kemik Giacomo Carrara iz [[znižanje tališča|znižanja tališča]], ki je potrdila, da je  njegova kemijska formula H<sub>2</sub>O<sub>2</sub>.<ref>G. Carrara (1892). [http://books.google.si/books?id=Yk46AQAAMAAJ&pg=PA19&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false ''Sul peso molecolare e sul potere rifrangente dell' acqua ossigenata''].  Atti della Reale Accademia dei Lincei, '''5''', 1 (2): 19-24.</ref> Njegovo odkritje sta leta 1893 potrdila William Ridgely Orndorff in John White.<ref>W.R. Orndorff, J. White (1893).</ref>  Strokovnjaki so predlagali najmanj šest molekularnih struktur. Kingzet je predlagal strukturo{{chem2|H2O\dO}}.<ref>C.T. Kingzett (29. september 1882). ''On the activity of oxygen and the mode of formation of hydrogen dioxide''. The Chemical News, '''46''' (1192): 141-142.</ref>  Joseph Mellor je predlagal kar tri hipotetične strukture,<ref>J.W. Mellor (1922). ''A Comprehensive Treatise on Inorganic and Theoretical Chemistry''. 1. del. London: Longmans, Green and Co.. str. 952-956.</ref> škotski fizik Gordon Sutherland pa je predlagal strukturo, ki je zelo podobna sedaj sprejeti in se je kasneje izkazala kot prava.<ref>W.G. Penney, G.B.B.M. Sutherland (1934). ''The theory of the structure of hydrogen peroxide and hydrazine''. Journal of Chemical Physics, '''2''' (8) : 492-498.</ref><ref>W.G. Penney, G.B.B.M. Sutherland (1934). ''A note on the structure of H<sub>2</sub>O<sub>2</sub> and H<sub>4</sub>N<sub>2</sub> with particular reference to electric moments and free rotation''. Transactions of the Faraday Society, '''30''': 898-902.</ref>

==Proizvodnja==
Vodikov peroksid se je sprva proizvajal s hidrolizo amonijevega persulfata, ki se je proizvajal z [[Elektroliza|elektrolizo]] raztopine amonijevega bisulfata ({{chem2|NH4HSO4}}) v [[Žveplova kislina|žveplovi kislini]]: 
:{{chem2|(NH4)2S2O8 + 2H2O -> H2O2 + 2(NH4)HSO4}}
Sedaj se proizvaja skoraj izključno po antrakinonskem postopku, ki so ga odkrili leta 1936 in ga leta 1939 patentirali. Postopek se začne z redukcijo [[antrakinon]]a, na primer 2-etilantrakinona ali 2-amilantrakinona, z [[vodik]]om na [[paladij]]evem [[katalizator]]ju.  Antrahidrokinon se  zatem z oksidacijo vrne v začetni antrakinon, pri čemer kot stranski produkt nastaja vodikov peroksid. V večini industrijskih procesov se antrahidrokinon oksidira z vpihavanjem komprimiranega zraka v reakcijsko razropino. Kisik iz zraka reagira z nestabilnimi vodikovimi atomi hidroksi skupin in tvori vodikov peroksid in hkrati regenerira antrakinon. Vodikov peroksid se zatem odstrani iz reakcijske raztopine in postopek  se ponovi.<ref name=Campos>{{cite journal | last=Campos-Martin | first=Jose M. | last2=Blanco-Brieva | first2=Gema | last3=Fierro | first3=Jose L. G. | title=Hydrogen Peroxide Synthesis: An Outlook beyond the Anthraquinone Process | journal=Angewandte Chemie International Edition | volume=45 | issue=42 | date=2006-10-27 | doi=10.1002/anie.200503779 | pages=6962–6984 |pmid=17039551}}</ref><ref>H. Riedl, G. Pfleiderer. ''U.S. Patent 2,158,525'' (2. oktober 1936 v ZDA in 10. oktober 1935 v  Nemčiji) v korist I. G. Farbenindustrie, Nemčija.</ref>

[[Slika:Riedl-Pfleiderer process.svg|400px|center|thumb|Proizvodnja vodikovega peroksida po  Riedl-Pfleidererjevem (antrakinonskem) postopku]]

Proces se lahko zapiše s poenostavljeno [[Kemijska enačba|kemijsko enačbo]]:<ref name=Campos/>
:{{chem2|H2+O2 -> H2O2}}
Gospodarnost postopka je zelo odvisna od učinkovitega recikliranja dragega kinona, topil za [[Ekstrakcija|ekstrakcijo]] peroksida in katalizatorja za hidrogeniranje.

Že dolgo časa so poskušajo razviti tudi postopki za sintezo vodikovega peroksida iz vodika in kisika. Sinteza je s [[Termodinamika|termodinamskega]] stališča težavna, ker v procesu mnogo laže nastaja voda. Večina razvitih postopkov temelji na fino dispergiranih kovinskih katalizatorjih.<ref>M. Noritaka, G. Centi, S. Perathoner, S. Abate (2009). ''Direct Synthesis of Hydrogen Peroxide: Recent Advances''. Modern Heterogeneous Oxidation Catalysis: Design, Reactions and Characterization. Wiley-VCH. doi: 10.1002/9783527627547.ch8.</ref><ref>{{cite journal | last=Edwards | first=Jennifer K. | last2=Solsona | first2=Benjamin | last3=N | first3=Edwin Ntainjua | last4=Carley | first4=Albert F. | last5=Herzing | first5=Andrew A. | last6=Kiely | first6=Christopher J. | last7=Hutchings | first7=Graham J. | title=Switching Off Hydrogen Peroxide Hydrogenation in the Direct Synthesis Process | journal=[[Science]] | volume=323 | issue=5917 | date=2009-02-20 | doi=10.1126/science.1168980 | pages=1037–1041}}</ref>  Noben postopek še ni dodelan do te mere, da bi se lahko uporabil v industriji.

===Dostopnost===
[[Slika:Container JOTU501003 9.jpg|thumb|250px|ISO cisterna za prevoz vodikovega peroksida]]

Vodikov peroksid se prodaja v vodnih raztopinah. Za potrošnike je običajno na voljo v drogerijah in lekarnah v koncentracijah 3&ndash;6 vol %. Koncentracije se včasih izražajo tudi z volumnom sproščenega kisika: iz 1 ml raztopine z 20 vol % peroksida se pri popolnem razpadu razvije 20 mL kisika. Za laboratorijsko rabo je najpogostejša 30 % raztopina. Na razpolago so tudi  70-98% raztopine, ki so mnogo bolj nevarne za rokovanje in zahtevajo posebne skladiščne pogoje. Kupec mora zanje praviloma dovoliti dobaviteljeve inšpekcijske preglede. 

Leta 1994 je bila svetovna proizvodnja {{chem2|H2O2}} približno 1,9 milijona ton in je do leta 2006 narasla na 2,2 milijona ton.<ref name=Hage>R. Hage, A. Lienke (2005). ''Applications of Transition-Metal Catalysts to Textile and Wood-Pulp Bleaching''. Angewandte Chemie International Edition '''45''' (2): 206–222. doi: 10.1002/anie.200500525.  PMID 16342123.</ref> Večina peroksida je imela koncentracijo največ 70 %.<ref>''Hydrogen Peroxide Synthesis researchgate''.</ref><ref>''Research for Ministry of Science and Technology''. Government of India.</ref>

==Reakcije==
===Razpad===
Vodikov peroksid je termodinamsko nestabilen in razpade v vodo in kisik:

:{{chem2|2H2O2 -> 2H2O +O2}}; ΔH<sub>o</sub> = −98,2 kJ•mol<sup>−1</sup>, ΔS = 70.5 J•mol<sup>−1</sup>•K<sup>−1</sup>

Z naraščajočo [[Temperatura|temperaturo]], [[Koncentracija|koncentracijo]] in [[pH]] hitrost razpadanja raste. Najbolj stabilen je v hladnih razredčenih in kislih raztopinah. Razpadanje katalizirajo razne spojine, vključno z večino [[Prehodna kovina|prehodnih kovin]] in njihovih spojin, na primer [[manganov dioksid]], [[srebro]] in [[platina]].<ref>R.H. Petrucci (2007). ''General Chemistry: Principles & Modern Applications''. 9. Izdaja. Prentice Hall. str. 606. ISBN 0-13-149330-2.</ref> Nekateri kovinski ioni, na primer {{chem2|Fe(2+)}} in {{chem2|Ti(3+)}}, sprožijo rasikalni mehanizem razpada, v katerem nastajajo prosti radikali {{chem2|HO*}} in {{chem2|HOO*}}. 

Med nekovinske katalizatorje spada na primer [[kalijev jodid]], ki povzroči še posebej hiter razpad. Razgrajujejo ga tudi [[encim]]i katalaze. Med razpadanjem se sproščata [[kisik]] in [[toplota]], kar je lahko zelo nevarno pri razlitju koncentriranega peroksida po vnetljivih snoveh, ker sprožita takojšen požar.

===[[Redoks reakcija|Redoks reakcije]]===
Vodikov peroksid ima oksidativne in reduktivne lastnosti, odvisne od pH. V kislih raztopinah je eden od najmočnejših znanih oksidantov, močnejši od klora, klorovega dioksida in kalijevega permanganata. S katalizatorji se lahko pretvori v hidroksilne radikale (•OH), ki so tudi zelo reaktivni. 

{| class="wikitable sortable" style="margin: 1em auto 1em auto;" width="400"
|-
! Oksidant/reducirani produkt
! Oksidacijski potencial [V]
|-
| [[fluor]]/[[vodikov fluorid]]
| 3,0
|-
| [[ozon]]/kisik
| 2,1
|-
| vodikov peroksid/[[voda]]
| 1,8
|-
| [[kalijev permanganat]]/[[manganov dioksid]]
| 1,7
|-
| klorov dioksid/HClO
| 1,5
|-
| [[klor]]/[[klorid]]
| 1,4
|}

V kislih raztopinah oksidira {{chem2|Fe(2+)}} v {{chem2|Fe(3+)}}:

:{{chem2|Fe(2+)_{(aq)} + H2O2 + 2 H(+)_{(aq)} -> 2Fe(3+)_{(aq)} + 2 H2O_{(l)}|}}

in sulfite ({{chem|SO|3|2-}}) v sulfate ({{chem|SO|4|2-}}), kalijev permanganat pa v kislem reducira v {{chem2|Mn(2+)}}. V alkalnih pogojih so nekatere reakcije reverzibilne. {{chem2|Mn(2+)}} na primer se oksidira v {{chem2|Mn(4+)}}.

V bazični raztopinah lahko vodikov peroksid reducira različne anorganske ione. Tudi v teh reakcijah se sprošča kisik, zato se redukciji [[natrijev hipoklorit|natrijevega hipoklorita]] (NaOCl) in kalijevega permanganata ({{chem2|KMnO4}}) uporabljata za pripravo kisika v kemijskih laboratorijih:
:{{chem2|NaOCl + H2O2 -> O2 + NaCl + H2O}}
:{{chem2|2KMnO4 + 3 H2O2 → 2 MnO2 + 2 KOH + 2H2O + 3 O2}}

===Organske reakcije===
Vodikov peroksid se v organski kemiji pogosto uporablja kot oksidant, na primer za oksidacijo tioetrov v sulfokside:<ref>K. S. Ravikumar, V. Kesavan, B. Crousse, D. Bonnet-Delpon, J-P.  Bégué (2003).  ''Mild and Selective Oxidation of Sulfur Compounds in Trifluoroethanol: Diphenyldisulfide and Methyl phenyl Sulfoxide''.  Org. Synth.  '''80''', 184.  doi: 10.15227/orgsyn.080.0184.</ref><ref> W. L. Xu, Y. Z. Li, Q. S. Zhang, H. S. ; Zhu (2004). ''A Selective, Convenient, and Efficient Conversion of Sulfides to Sulfoxides''. Synthesis (2): 227. doi: 10.1055/s-2004-44387.</ref>

:{{chem2|Ph\sS\sCH3 + H2O2 -> Ph\sS(O)\sCH3 + H2O}}

Alkalni vodikov peroksid se uporablja za epoksidacijo elektronsko deficitarnih  [[alken]]ov, na primer derivatov [[Akrilna kislina|akrilne kisline]], in alkilboranov v [[alkohol]]e. Vodikov peroksid je tudi osnovni reagent v Dakinovih oksidacijskih procesih:

[[Slika:Überischt Dakin-Reaktion version 4.svg|thumb|400px|center|Dakinova oksidacija 4-hidroksi benzaldehida (zgoraj) in 4-hidroksifenilmetil ketona (spodaj) z vodikovim peroksidom v alkalnem mediju (NaOH), v kateri nastane 1,4-benzendiol<ref name="Wang_829">Z. Wang, urednik (2009). ''Comprehensive Organic Name Reactions and Reagents, 3 Volume Set''. John Wiley & Sons, Hoboken, New Jersey. Str. 829. ISBN 978-0-471-70450-8.</ref>]]

===Osnova za  druge peroksidne spojine===
Vodikov peroksid je rahlo kisel in z mnogo kovinami tvori hidroperokside in peroksidne soli.

Kovinske okside pretvori v ustrezne perokside. Primer: kromova kislina ({{chem2|CrO3}}) se po obdelavi z vodikovim peroksidom pretvori v nestabilen moder peroksid {{chem2|CrO(O2)2}}. Tovrstne reakcije se uporabljajo za industrijsko proizvodnjo perokso anionov. V reakciji z [[boraks]]om na primer nastane natrijev perborat, ki se uporablja kot belilo v pralnih praških: 

:{{chem2|Na2B4O7 + 4 H2O2 + 2 NaOH -> 2 Na2B2O4(OH)4 + H2O}}

{{chem2|H2O2}} pretvori [[Karboksilna kislina|karboksilne kisline]]  ({{chem2|RCOOH}}) v peroksi kisline ({{chem2|RC(O)OH}}), ki se uporabljajo kot oksidanti. Z acetonom ({{chem2|H3C\sCO\sCH3}}) tvori aceton peroskid:

[[Slika:Acetone Peroxide Synthesis V.2.svg|500px|center|thumb|Sinteza tri-cikličnega aceton peroksida]]

z [[ozon]]om pa [[vodikov trioksid]] ({{chem2|HOOOH}}), znan tudi kot trioksidan.  V reakciji z [[Sečnina|ureo]] nastane adukt vodikov peroksid-urea, ki se uporablja za beljenje zob. Kislo-bazični adukt s trifenilfosfin oksidom  se v nekaterih reakcijah uporablja kot nosilec {{chem2|H2O2}}.

== Biološka vloga ==
Vodikov peroksid je ena od dveh glavnih kemikalij obrambnega sistema več vrst [[hrišči|hroščev]] iz družine [[Krešiči|krešičev]], ki popršijo napadalca z zmesjo [[hidrokinon]]a in peroksida in ga odženejo.

Znanstveniki so odkrili, da igra vodikov peroksid pomembno vlogo v [[imunski sistem|imunskem sistemu]]. Ugotovili so, da se v poškodovanih celicah ribic cebric poveča vsebnost vodikovega peroksida, ki usmeri [[bele krvničke]] proti poškodovanemu mestu, da začnejo zdraviti poškodbo. Če so [[gen]]i, ki sprožijo razvijanje peroksida, okvarjeni, se bele krvničke ne zbirajo na poškodovanem mestu. Iz poskusov na ribah je mogoče sklepati, da se zaradi genske podobnosti enaki procesi morda dogajajo tudi pri ljudeh. Študije so pokazale tudi to, da imajo [[astma]]tiki v [[Pljuča|pljučih]] višjo raven vodikovega peroksida kot zdravi ljudje, kar bi lahko pojasnilo, zakaj imajo v pljučih neprimerno visoko raven belih krvničk.<ref>{{navedi revijo|author1=Niethammer P |author2=Grabher C |author3=Look AT |author4=Mitchison TJ|year=2009|url=http://www.nature.com/nature/journal/v459/n7249/full/nature08119.html|title=A tissue-scale gradient of hydrogen peroxide mediates rapid wound detection in zebrafish|journal=[[Nature]] |volume=459|issue=7249|pages=996–9|doi=10.1038/nature08119|pmc=2803098|pmid=19494811}}</ref>

Vodikov peroksid ima pomembno vlogo signalizacijske molekule v krmiljenju zelo različnih bioloških procesov.<ref>{{navedi revijo|author1=Veal EA |author2=Day AM |author3=Morgan BA|year=2007|title=Hydrogen peroxide sensing and signaling|journal=Mol Cell|volume=26|issue=1|pages=1–14|doi=10.1016/j.molcel.2007.03.016|pmid=17434122}}</ref> Je glavni dejavnik v radikalni teoriji staranja, ki temelji na tem, kako vodikov peroksid razpade v hidroksilne radikale in kako [[Reaktivne kisikove spojine|superoksidni radikali]] ({{chem|O|2|-}}) kot stranski produkt celične presnove reagirajo z vodo in tvorijo vodikov peroksid.<ref>{{navedi revijo|author=Weindruch R|year=1996|title=Calorie Restriction and Aging|journal=Scientific American|pages=49–52}}</ref> Hidroksilni radikali zlahka reagirajo in poškodujejo vitalne celične komponente, zlasti tistih v [[mitohondrij]]u.<ref>{{navedi revijo|author1=Giorgio M |author2=Trinei M |author3=Migliaccio E |author4=Pelicci PG|year=2007|title=Hydrogen peroxide: metabolic by-product or a common mediator of ageing signals?|journal=Nat Rev Mol Cell Biol|volume=8|issue=9|pages=722–8|doi=10.1038/nrm2240|pmid=17700625}}</ref> Najmanj ena študija poskuša povezati tvorjenje vodikovega peroksida z rakom.<ref>{{navedi revijo|author=López-Lázaro M|year=2007|url=http://www.cancerletters.info/article/S0304-3835(06)00592-1/abstract|title=Dual role of hydrogen peroxide in cancer: possible relevance to cancer chemoprevention and therapy|journal=Cancer Lett|volume=252|issue=1|pages=1–8|doi=10.1016/j.canlet.2006.10.029|pmid=17150302}}</ref>

Vsebnost vodikovega peroksida v bioloških sistemih se lahko določa s fluorimetrijskim testom.<ref>{{navedi revijo|author1=Rapoport R |author2=Hanukoglu I |author3=Sklan D|year=1994|title=A fluorimetric assay for hydrogen peroxide, suitable for NAD(P)H-dependent superoxide generating redox systems|journal=Anal Biochem|volume=218|issue=2|pages=309–13|doi=10.1006/abio.1994.1183|pmid=8074285}}</ref>

==Uporaba==
===Industrija===
Približno 60 % svetovne proizvodnje vodikovega peroksida se porabi za beljenje [[Celuloza|celuloze]] in [[papir]]ja.<ref name=Hage/> Drugi največji porabnik je proizvodnja natrijevega perkarbonata in natrijevega perborata, ki se uporabljata kot blagi belili v [[Pralni prašek|pralnih praških]]. 

Uporablja se tudi za proizvodnjo različnih organskih peroksidov, od katerih je najpogostejši [[benzoil peroksid]], v [[polimerizacija]]h, kot sredstvo za beljenje moke in zdravljenje aken in proizvodnjo peroksi kislin, na primer [[Peroksiocetna kislina|peroksiocetne kisline]] in meta-kloroperoksibenzojeve kisline. 
 
Vodikov peroksid se uporablja za obdelavo nekaterih odpadnih vod. V oksidacijskih procesih<ref>A. Matthew, urednik (2003). ''Chemical degradation methods for wastes and pollutants environmental and industrial applications''. New York: M. Dekker. str. 165. ISBN 9780203912553.</ref> nastajajo izredno reaktivni hidroksilni radikali (•OH). ki razgradijo tudi zelo trdožive organske nečistoče, na primer aromatske in halogenirane spojine, ki jih je sicer zelo težko odstraniti. Oksidirajo tudi žveplove spojine, s čimer se močno zmanjša predvsem neprijeten vonj.<ref>G. Goor, J. Glenneberg, S. Jacobi (2007). ''Hydrogen Peroxide''. Ullmann's Encyclopedia of Industrial Chemistry. Weinheim: Wiley-VCH. doi: 10.1002/14356007.a13_443.pub2.</ref>

===Zdravstvo===
====Razkužilo====
[[Slika:Hydrogen peroxide 35 percent on skin.jpg|thumb| Koža, izpostavljena 35 % vodikovemu peroksidu, se hitro obeli]]

Vodikov peroksid se prišteva med okolju prijazna belila in alternativo za klorova belila. 

Uporablja se tudi za razkuževanje različnih površin,<ref>J.M. Ascenzi (1996). ''Handbook of Disinfectant and Antiseptics''. CRC Press. Str. 161. ISBN 0824795245.</ref> ameriška FDA pa ga priznava tudi kot varno antimikrobno sredstvo.<ref>''Sec. 184.1366 Hydrogen peroxide''. U.S. Government Printing Office. 1.  april 2001. Pridobljeno 7. julija 2007.</ref> V nekaterih bolnišnicah se je v nekaterih primerih izkazal kot neučinkovit, zato se  za razkuževanje namesto njega priporoča klorova belila.<ref> [http://www.processcleaningsolutions.com/pdf/l0215_bleach_hydrogen_peroxide_htis-2.pdf ''Bleach vs. Hydrogen Peroxide'']. Canadian Agency for Durgs and Technology in Health website.</ref> 

V preteklosti se je uporabljal za razkuževanje ran, pogosto zaradi nizke cene in lažje dostopnosti v primerjavi z drugimi antiseptiki. Sedaj se nanj gleda kot na sredstvo, ki upočasnjuje celjenje in povzroča brazgotinjenje, ker uničuje novonastale kožne celice.<ref>T.A. Wilgus, V.K. Bergdall, L.A.  Dipietro, T.M. Oberyszyn (2005). ''Hydrogen peroxide disrupts scarless fetal wound repair''. Wound Repair Regen '''13''' (5): 513–9. doi: 10.1111/j.1067-1927.2005.00072.x.  PMID 16176460.</ref> Zdravljenje lahko sproži samo v zelo nizkih koncentracijah in če se ne uporabi večkrat.<ref>A.E.K. Loo, Y.T. Wong, R. Ho, M. Wasser, T. Du, W.T. Ng, B. Halliwell, J. Sastre (13. november 2012). ''Effects of Hydrogen Peroxide on Wound Healing in Mice in Relation to Oxidative Damage''. PLoS ONE '''7''' (11): e49215. doi: 10.1371/journal.pone.0049215.</ref> V [[Kirurgija|kirurgiji]] lahko njegova uporaba povzroči plinsko embolijo.<ref>A. Shaw, A. Cooperman, J. Fusco (1967). ''Gas embolism produced by hydrogen peroxide''. N Engl J Med 277: 238–241.</ref>

===Pogonsko gorivo===
[[Slika:Rocket Belt Propulsion.svg|thumb|200px|left|Nahrbtni raketni motor na vodikov peroksid]]

Zelo koncentriran vodikov peroksid je lahko samostojno pogonsko gorivo za reakcijske motorje ali oksidant v kombinaciji z drugimi gorivi. 

V prvem primeru se 70-98 % vodikov peroksid vbrizgava v reakcijsko komoro, v kateri na običajno [[Srebro|srebrni]] ali [[Platina|platinski]] [[katalizator]]ski mrežici razpade v vodno paro in kisik. Plina s temperaturo preko 600 °C nato pod visokim tlakom izhajata skozi pogonsko šobo. Maksimalni [[specifični impulz]] vodikovega peroksida (I<sub>sp</sub>) je 161 s (1,6 kN·s/kg) in  je mnogo manjši od specifičnega impulza [[hidrazin]]a.
 
Če služi vodikov peroksid kot oksidant za druga goriva, lahko specifični impulz doseže vrednost 350 s (3,5 kN·s/kg) in je odvisen od goriva. Je nekoliko nižji od I<sub>sp</sub> tekočega kisika, peroksid pa je gostejši, lažji za skladiščenje, nekriogen in bolj enostaven za uporabo v plinskih turbinah. Uporaben je tudi za hlajenje raketnih motorjev. V drugi svetovni vojni se je izkazal kot uspešen oksidant v nemških reakcijskih motorjih (T-Stoff za reakcijsko letalo Messerschmitt Me 163 Komet). 

V 1940. in 1950. letih se je za pogon [[Podmornica|podmornic]] med plovbo pod površino uporabljala Walterjeva turbina na vodikov peroksid. Turbina je bila preglasna in je zahtevala več vzdrževanje v primerjavi z dizelskim motorjem, zato so jo opustili. Vodikov peroksid se je uporabljal tudi kot gorivo ali oksidant v nekaterih vrstah [[torpedo]]v, vendar so ga zaradi varnosti opustili. Iztekanje vodikovega peroksida je bil domneven vzrok za potopitev britanske podmornice Sidon (P259) in ruske podmornice [[Kursk (podmornica)|Kursk]]. Japonci so med preskušanjem torpedov ugotovili, da koncentriran vodikov peroksid na pravokotnih kolenih cevovodov pogosto povzroča eksplozije v podmornicah in torpedih. Torpedo 2000, ki ga je razvil SAAB in ga uporablja švedska vojna mornarica, poganja batni motor na [[kerozin]] in vodikov peroksid.<ref>R. Scott (november 1997). Homing Instincts. ''Jane's Navy Steam generated by catalytic decomposition of 80–90% hydrogen peroxide was used for driving the turbopump turbines of the V-2 rockets, the X-15 rocketplanes, the early Centaur RL-10 engines and is still used on Soyuz for that purpose to-day''. International.</ref><ref>[http://www.nasa.gov/mission_pages/station/structure/elements/soyuz/landing.html#.VGJKITTF_fY ''Soyuz using hydrogen peroxide propellant''] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20130805221214/http://www.nasa.gov/mission_pages/station/structure/elements/soyuz/landing.html#.VGJKITTF_fY |date=2013-08-05 }}. NASA website.</ref>

====Eksplozivi====
Vodikov peroksid se uporablja za pripravo [[eksploziv]]ov na osnovi [[organski peroksidi|organskih peroksidov]], na primer [[aceton peroksid]]a, ki se uporablja v improviziranih eksplozivnih napravah.<ref>[http://www.nbcnews.com/id/32976055/ns/us_news-security/t/tiny-cheap-deadly-hydrogen-peroxide-bombs/ ''Tiny cheap deadly hydrogen peroxide bombs'']. NBC News. 2009. Pridobljeno 11. novembra 2014.</ref> Peroksidni eksplozivi  hitro razpadajo in so zato neprimerno za komercialno ali vojaško rabo.

===Druga raba===
V gospodinjstvih se uporablja predvsem kot čistilo in razkužilo.

====Kemične svetilke====
[[Slika:Chemiluminescance.JPG|180px|thumbnail|right|Kemiluminiscenca difenil oksalata]]
Vodikov peroksid reagira z nekaterimi [[Ester|estri]], na primer z difenil oksalatom in fenil oksalatom, in povzroči [[Kemiluminiscenca|kemiluminiscenco]]. Pojav se najpogosteje izkorišča v [[kemična svetilka|kemičnih svetilkah]]. 

====Vrtičkarstvo====
Nekateri vrtičkarji in hidroponiki zagovarjajo uporabo zelo razredčene raztopine vodikovega peroksida v zalivanje posevkov. Med njegovim spontanim razpadom se sprošča kisik, ki krepi koreninski sistem rastline in pomaga zdraviti celično korensko smrt zaradi pomanjkanja kisika in zatira številne škodljivce.<ref>B. Fredrickson. ''Hydrogen Peroxide and Horticulture''. Pridobljeno 25. januarja 2009.</ref><ref>[http://www.using-hydrogen-peroxide.com/peroxide-garden.html ''Ways to use hydrogen peroxide in the garden''].</ref><ref>S.P. Bhattarai, N. Su, D.J. Midmore (2005).  [http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0065211305880083Oxygation ''Unlocks Yield Potentials of Crops in Oxygen-Limited Soil Environments'']. Advances in Agronomy. Advances in Agronomy '''88''': 313–377. doi: 10.1016/S0065-2113(05)88008-3. ISBN 9780120007868.</ref>

====Akvaristika====
Laboratorijski testi, ki so jih opravili v zadnjih letih, so pokazali, da se vodikov peroksid lahko varno uporablja kot vir kisika za majhne akvarijske ribe. Razpadanje peroksida sprožijo katalizatorji, na primer [[manganov dioksid]].<ref>http://www.great-lakes.org/Wkly_news/07-07-03.html#Oxygen  great-lakes.org.</ref>

==Varnost==
Razredčen vodikov peroksid s koncentracijami do 6 % je praviloma dostopen v lekarnah in drogerijah. 

Bolj koncentrirane raztopine so nevarne in neprimerna za uživanje in morajo biti zato opremljene z [[Varnostni list|varnostnim listom]]. Zelo koncentriran peroksid je močan oksidant, ki najeda številne materiale, med njimi tudi človeško [[Koža|kožo]]. Vodikov peroksid s koncentracijami preko 40 % je nevaren tudi za okolje. 

Vodikov peroksid se mora hraniti v hladnem, suhem in dobro prezračevanem prostoru, v katerem ni vnetljivih ali gorljivih snovi.<ref>[http://avogadro.chem.iastate.edu/msds/h2o2_30pct.htm Hydrogen Peroxide 30-50%. ''Material Safety Data Sheet''] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20150211214135/http://avogadro.chem.iastate.edu/MSDS/H2O2_30pct.htm |date=2015-02-11 }}. Pridobljeno 12. novembra 2014.</ref> Posode morajo biti iz inertnih gradiv, kot so nerjaveče [[jeklo]], [[steklo]], [[plastika]] in [[aluminij]]eve [[Zlitina|zlitine]].<ref>[http://www.ozoneservices.com/articles/004.htm  Material Compatibility with Hydrogen Peroxide (H<sub>2</sub>O<sub>2</sub>)]. Pridobljeno 12. novembra 2014.</ref>  Posode morajo biti neprozorne, ker ga svetloba hitro razgradi. Laboratorijske steklenice so zato običajno iz rjavega stekla, ki filtrira svetlobo.  

Razredčen in koncentriran vodikov peroksid lahko povzroči več nevarnosti, od katerih je najbolj nevarna tvorba eksplozivnih zmesi z organskimi spojinami.<ref name=safety>[https://www.osha.gov/SLTC/healthguidelines/hydrogenperoxide/recognition.html ''Occupational Safety and Health Guideline for Hydrogen Peroxide''] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20130513085633/https://www.osha.gov/SLTC/healthguidelines/hydrogenperoxide/recognition.html |date=2013-05-13 }}.</ref> Zelo koncentriran vodikov peroksid je nestabilen in lahko povzroči eksplozijo preostale tekočine. [[Destilacija]] vodikovega peroksida pri običajnih tlakih je torej zelo nevarna. Razredčene raztopine za domačo rabo so jedke in dražijo oči, sluznico in kožo.<ref>[http://hazard.com/msds/mf/baker/baker/files/h4070.htm ''Varnostni list 3 % vodikovega peroksida'']. Pridobljeno 12. novembra 2014.</ref> Še posebej nevarno je zaužitje, ker se v želodcu razgradi in sprosti veliko količino plina, ki povzroči notranje krvavitve. Vdihavanje več kot 10 % vodikovega peroksida lahko povzroči hudo draženje pljuč.<ref>http://www.atsdr.cdc.gov/toxfaqs/tfacts174.pdf ''Hydrogen Peroxide''. Agency for Toxic Substances and Disease Registry. Pridobljeno 12. novembra 2014.</ref> 

Pare vodikovega peroksida so zaradi znatnega parnega tlaka (1,2 kPa pri 50 °C)<ref>''Handbook of Chemistry and Physics''. 76. izdaja. 1995–1996.</ref> lahko nevarne. Meja neposredne nevarnosti za zdravje in življenje je samo 75 ppm.<ref>[http://www.cdc.gov/niosh/idlh/intridl4.html ''Documentation for Immediately Dangerous to Life or Health Concentrations (IDLH): NIOSH'']. National Institute for Occupational Safety and Health. Chemical Listing and Documentation of Revised IDLH Values. Datum: 3. januar 1995.</ref> Ameriški Nacionalni inštitut za zdravje in varstvo pri delu je na podlagi osemurnega ponderiranega povprečja izračunal zgornjo dopustno koncentracijo v zraku 1 ppm.<ref name=safety/> Vodikov peroksid je razvrščen tudi med ''»snovi, ki pri živalih povzročajo raka, z neznanim vplivom na človeka«''.<ref>Threshold Limit Values for Chemical Substances and Physical Agents & Biological Exposure Indices, ACGIH.</ref>

===Zgodovinski dogodki===
* 16. julija 1934 je v Kummersdorfu, Nemčija, eksplodirala raketa s pogonom na vodikov peroksid. V eksploziji so umrli trije ljudje, zato se je  [[Wernher von Braun]]  odločil, da vodikovega peroksida ne bo več uporabljal.
* Med drugo svetovno vojno so zdravniki v nemških [[Koncentracijsko taborišče|koncentracijskih taboriščih]] delali poskuse za ubijanje ljudi z vbrizgavanjem vodikovega peroksida.<ref>R.J. Lifton. [http://www.holocaust-history.org/lifton/LiftonT257.shtml ''The Nazi Doctors''] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20070915150623/http://www.holocaust-history.org/lifton/LiftonT257.shtml |date=2007-09-15 }}.</ref>
* 28. oktobra 1998 je več ljudi dobilo manjše poškodbe med razlitjem vodikovega peroksida na letalu, ki je letelo iz Orlanda v Memphis.<ref>Hazardous Materials Incident Brief DCA-99-MZ-001.  Spill of undeclared shipment of hazardous materials in cargo compartment of aircraft. National Transportation Safety Board. 28. oktober 1998.</ref>
* Vodikov peroksid naj bi bil ena od sestavin v bombah v Londonu 21. julija 2005, ki na srečo niso eksplodirale.<ref>''Four Men Found Guilty in Plot to Blow Up London's Transit System''. FOXNews.com. 9. julij 2007.</ref>
* 12. avgusta 2000 je eksplodirala ruska podmornica [[K-141 Kursk]]. Edino zanesljivo poročilo o dogodku navaja, da je eksplozijo povzročila napaka ne enem od torpedov s pogonom na vodikov peroksid, ki je verjetno uhajal skozi korodirano ohišje torpeda. Podobna nesreča se je zgodila leta 1955 na britanski podmornici HMS Sidon. 
* 15. avgusta 2010 je v 15. nadstropju zgradbe na Times Squareu v New Yorku  izteklo približno 110 litrov čistila, za katerega so gasilci trdili, da je bil vodikov peroksid. Med razlitjem ni bil nihče poškodovan.<ref>S. Wheaton  (16. avgust 2010). ''Bleach Spill Shuts Part of Times Square''. The New York Times.</ref>

==Sklici==
{{sklici|2}}

==Viri==
{{Div col|cols=2}}
* J. Drabowicz in drugi (1994), G. Capozzi in drugi (urednik). ''The Syntheses of Sulphones, Sulphoxides and Cyclic Sulphides''. Chichester UK: John Wiley & Sons. str. 112–116. ISBN 0-471-93970-6.
* N.N. Greenwood, A. Earnshaw (1997). ''Chemistry of the Elements''. 2. izdaja. Oxford UK: Butterworth-Heinemann. A great description of properties & chemistry of H<sub>2</sub>O<sub>2</sub>.
* J. March (1992). ''Advanced Organic Chemistry''. 4. izdaja. New York: Wiley. str. 723.
* W.T. Hess (1995). ''Hydrogen Peroxide''. Kirk-Othmer Encyclopedia of Chemical Technology '''13''' (4. izdaja). New York: Wiley. str. 961–995.
{{Div col end}}

[[Kategorija:Vodikove spojine]]
[[Kategorija:Peroksidi]]
{{normativna kontrola}}