Hidrostatični paradoks
Hídrostátični paradóks (tudi Arhimedov paradóks, Stevinov paradóks[1] ali Pascalov paradóks) je navidez protislovno dejstvo, da je hidrostatični tlak na dnu posode, v kateri je mirujoča nestisljiva kapljevina, odvisen le od višine stolpca kapljevine (globine ), ne pa od oblike posode, oziroma njene prostornine, ali njene teže, oziroma mase:
kjer je:
- – gostota kapljevine,
- – težni pospešek,
- – specifična teža.
Sila na enako veliko površino dna je torej v vseh treh primerih na sliki enaka:
Hidrostatični paradoks je odkril in matematično opisal v leta 1586 izdanem delu Načela vodnih uteži (De Beghinselen des Waterwichts) nizozemski matematik, fizik, inženir in izumitelj Simon Stevin.[2][3]
Glazebrook je leta 1916 omenil hidrostatični paradoks pri opisu priprave, ki jo je pripisal Pascalu: težka utež leži na mizi s površino in ta miruje na s kapljevino napolnjeni blazini, povezani z navpično cevjo s površino preseka . Če se po cevi nalije voda s težo , bo voda dvignila težko utež. Ravnovesje sil da enačbo:
Glazebrook je dejal: »Če se naredi površina mize dovolj velika, cevka pa s presekom dovolj majhnim, lahko veliko utež podpira mala vodna utež . To dejstvo se včasih opisuje kot hidrostatični paradoks.«[4]
Glej tudi
Sklici
Viri
- ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna značka
<ref>; sklici, imenovanifont_2005, ne vsebujejo nobenega besedila - ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna značka
<ref>; sklici, imenovanistev_1973, ne vsebujejo nobenega besedila - ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna značka
<ref>; sklici, imenovanimale_2012, ne vsebujejo nobenega besedila - ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna značka
<ref>; sklici, imenovaniglaz_1916, ne vsebujejo nobenega besedila