Spekter vodikovega atoma

Iz testwiki
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Spektralne serije vodika v logaritmični skali.

Spekter vodikovega atoma sestavljajo skupine spektralnih črt v emisijskem spektru ali absorpcijskem spektru atomarnega vodika. Vodikov spekter je nezvezen. Valovne dolžine dobimo iz Rydbergove formule.

Fizikalne osnove

Elektronski prehodi pri vodiku (energijski nivoji niso v merilu).

Spektralne črte nastanejo pri preskokih elektronov med posameznimi energetskimi nivoji. Črte lahko damo v skupine, ki jih imenujemo spektralne serije. V vsaki seriji so črte, ki nastanejo pri prehodih elektronov med določeno notranjo tirnico in zunanjimi tirnicami. Posamezne črte ločimo med seboj z oznakami, ki so grške črke. Tako ima črta določene serije z največjo valovno dolžino oznako alfa (n. primer za Lymanovo črto je to Lyman-alfa ali Ly-α kar pomeni prehod med tirnicama z n = 2 in tirnico z n = 1). Nekatere črte v spektru vodika ne spadajo v nobeno spektralno serijo. Takšna je črta pri 21 cm, ki pripada bolj redkemu hiperfinemu prehodu [1]. Fina struktura se kaže tudi v tem, da posamezne črte iz spektra razpadejo na dve črti, kar je posledica relativističnih popravkov [2]. Omenjene spektralne serije lahko opazujemo tudi v laboratoriju. Rydbergova formula, ki služi za izračun energetskih nivojev v Bohrovem modelu je:

1λ=R(1n121n22)(R=1,097373×107 m1)

kjer je

Serije

Pri prehodih elektrona iz višjega energijskega nivoja na neki nižji energijski nivo dobimo naslednje serije spektralnih črt :

  • Lymanovo serijo pri prehodu na tirnico z n = 1
  • Balmerjevo serijo pri prehodu na tirnico z n = 2
  • Paschenovo serijo pri prehodu na tirnico z n = 3
  • Brackettovo serijo pri prehodu na tirnico z n = 4
  • Pfundovo serijo pri prehodu na tirnico z n = 5
  • Humphreyjevo serijo pri prehodu na tirnico z n = 6

Lymanova serija

Predloga:Glavni Lymanova serija se imenuje po ameriškem fiziku in spektroskopistu Theodorju Lymanu (1874–1954) v letih od 1906 do 1914. Vse črte Lymanove serije ležijo v ultravijoličnem delu spektra.[3]

n λ (nm)
2 122
3 103
4 97,2
5 94,9
6 93,7
91.1

Balmerjeva serija

Predloga:Glavni

Balmerjeva serija se imenuje po švicarskem matematiku in fiziku Johannu Jakobu Balmerju (1825–1898), ki jo je odkril leta 1885. Najprej so črte v spektru označevali kot H-α H-β, H-γ.[4] Štiri črte so v vidnem delu spektra. Del Balmerjeve serije se lahko vidi v spektru Sonca.

n λ (nm)
3 656
4 486
5 434
6 410
7 397
365
Štiri vidne črte v emisijskem spektru Balmerjeve serije. Črta H-α je rdeča črta na desni strani. Ta črta je pomembna za dokazovanje prisotnosti vodika.

Predloga:Clr

Paschenova serija

Paschenova serija se imenuje po nemškem fiziku Friedrichu Paschenu (1865–1947).

Vse črte Paschenove serije ležijo v infrardečem delu spektra.[5]

n λ (nm)
4 1870
5 1280
6 1090
7 1000
8 954
820

Predloga:Clr

Brackettova serija

Brackettova serija se imenuje po ameriškem fiziku in spektroskopistu Fredericku Sumnerju Brackettu (1896–1988), ki jo je odkril v letu 1922.

n λ (nm)
5 4050
6 2630
7 2170
8 1940
9 1820
1460

Predloga:Clr

Pfundova serija

Pfundova serija se imenuje po ameriškem fiziku in spektroskopistu Augustu Hermanu Pfundu (1879–1949), ki jo je odkril v letu 1924.[6]

n λ (nm)
6 7460
7 4650
8 3740
9 3300
10 3040
2280

Predloga:Clr

Humphreyjeva serija

Humphreyjeva serija se imenuje po ameriškem fiziku Curtisu Judsonu Humphreyu (1898–1986), ki jo je odkril v letu 1924.

n λ (nm)
7 12400
8 7500
9 5910
10 5130
11 4670
3280

Predloga:Clr

Naslednje serije

Vse naslednje serije v vodikvem spektru nimajo posebnih imen. Črte postajajo šibkejše, kar kaže na to, da so preskoki na višje eletronske tirnice vse redkejši.

Sklici

Predloga:Sklici

Zunaje povezave

Predloga:Normativna kontrola