Sklopitvena konstanta

Iz testwiki
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje

Sklopitvena konstanta (oznaka α) je v fiziki (kvantni teoriji polja) brezrazsežno število, ki določa velikost interakcije med delci ali polji. Pogosto se lahko v Lagrangeevi ali Hamiltonovi funkciji (v kvantni mehaniki tudi Hamiltonov operator) loči del, ki se nanaša na kinetično energijo (kinetični del) in na del, ki se nanaša na potencialno energijo (interaktivni del). Sklopitvena konstanta določa interaktivni del in s tem določa tudi jakost medsebojnega delovanja v primerjavi s kinetičnim delom. V kvantni teoriji polja se medsebojno delovanje kaže v izmenjavi umeritvenih bozonov. Sklopitvena konstanta daje jakost sklopitve teh bozonov z odgovarjajočimi naboji (niso v vseh primerih električni naboji).

Primer najbolj razumljive sklopitvene konstante je električni naboj delca.

Za vsako osnovno silo se lahko določi sklopitvena konstanta

interakcija umeritveni bozon naboj oznaka sklopitvene konstante velikost konstante
močna jedrska sila gluoni (8 različnih) barvni naboj αs 1
elektromagnetna sila foton γ električni naboj α 1/137
šibka jedrska sila W+-, W- in Z0-bozon šibki naboj αW 10-6
gravitacija graviton
(domnevni delec)
masa ακ 10-39

Konstanta fine strukture

Pri elektromagnetni interakciji se uporablja konstanta fine strukture. Označuje se jo z α, določena pa je z obrazcem:

α=e22ϵ0hc=e24πε0c,

kjer je:

Konstanta fine strukture opisuje medsebojno delovanje med dvema osnovnima nabojema.

Umeritvena sklopitev

V negrupi se v umeritveni teoriji pojavlja umeritveni parameter, ki se ga označuje z g, v Lagrangeevi funkciji:

14g2TrGμνGμν,

kjer je:

Elekrošibka sklopitev

V elektrošibki teoriji (teorija Glashov-Salam-Weinberga) se uporablja šibka sklopitvena konstanta, ki se jo označuje z αW. Ta konstanta odgovarja konstanti fine strukture v elektromagnetni interakciji:

αW=g22ϵ0hc=g24πε0c=(gqP)2.

Glej tudi

Zunanje povezave