Kitajski izrek o ostankih

Iz testwiki
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Sun čijeva izvorna predstavitev: Predloga:Nowrap Predloga:Nowrap Predloga:Nowrap Predloga:Nowrap Predloga:Nowrap Predloga:Nowrap

Kitajski izrek o ostankih govori o kongruencah v teoriji števil in njihovih posplošitvah v abstraktni algebri. Prvič ga je brez dokaza objavil kitajski matematik Sun Či (Sun-tzu) v 5. stoletju v svojem delu Sun Čijeva klasična matematika.

V osnovni obliki kitajski izrek o ostankih določa takšno število n, da, če ga delimo z danimi delitelji, bodo pri deljenju ostali dani ostanki.

Katero je na primer najmanjše število n, da, kadar ga delimo s 3, da ostanek 2, kadar ga delimo s 5, da ostanek 3, in kadar ga delimo s 7, da ostanek 2? Običajni uvodni zgled je ženska, ki pove policaju, da je izgubila svojo košaro z jajci. Če je iz nje na enkrat vzela ven 3 jajca, sta v košari ostali 2 jajci, če jih je vzela ven 5, jih je ostalo 3, in, če jih je vzela ven 7, sta ostali 2. Kakšno je najmanjše število jajc v košari? Odgovor na oba problema je 23. Vse rešitve pa imajo obliko 23 + 105k za poljubna nenegativna cela števila k ≥ 0. Problem lahko opišemo s splošnim sistemom enačb:

n=ax+r1=by+r2=cz+r3,

oziroma posebej:

n=3x+2=5y+3=7z+2.

Izrek

Naj bodo n1, ..., nk naravna števila večja od 1, ki se pogosto imenujejo moduli ali delitelji. Naj bo N produkt vseh ni.

Če so si ni med sabo tuji in če so a1, ..., ak cela števila, kjer velja 0 ≤ ai < ni za vsak i, nam kitajski izrek o ostankih pove, da obstaja eno in samo eno celo število x, da velja 0 ≤ x < N in da je ostanek evklidskega deljenja x z ni enak ai za vsak i.

To se lahko drugače pove v obliki kongruenc: Če so si vsi ni med sabo tuji in če so a1, ..., ak katerakoli cela števila, potem obstaja tako celo število x, da velja

xa1(modn1)xak(modnk),

in katerikoli dve rešitvi, recimo x1 in x2, sta kongruentni v modulu N, torej Predloga:Math.[1]

V abstraktni algebri se izrek po navadi navede kot: če so si vsi ni med sabo tuji, potem preslikava

xmodN(xmodn1,,xmodnk)

definira izomorfizem kolobarja[2]

/N/n1××/nk

med kolobarji celih števil modula N in direktni produkt kolobarjev celih števil ni. To pomeni, da se lahko pri izdelavi zaporedja aritmetičnih operacij v /N uporabi tudi izračun neodvisno v vsakem /ni in se potem dobi rezultat z dodajanjem izomorfizma (od desne proti levi). To je lahko veliko hitreje kot direktni izračun, če so N in število operacij velike. To se pogosto uporablja pod izrazom večmodularni izračun za linearno algebro nad celimi števili ali racionalnimi števili.

Izrek obstaja tudi v jeziku kombinatorike kot dejstvo, da neskončna aritmetična zaporedja celih števil oblikujejo Hellyjevo družino.[3]

Dokaz

Obstoj in unikatnost rešitve se lahko dokaže neodvisno. Toda prvi dokaz obstoja, ki je podan spodaj, to unikatnost uporablja.

Unikatnost

Naj bosta tako Predloga:Mvar in tako Predloga:Mvar rešitvi vsem kongruencam. Ker Predloga:Mvar in Predloga:Mvar pri deljenju z Predloga:Math podata enak ostanek, je njuna razlika Predloga:Math večkratnik vsakega Predloga:Math. Ker so si vsi Predloga:Math med sabo tuji, njihov produkt Predloga:Math deli tudi Predloga:Math in torej sta Predloga:Mvar in Predloga:Mvar kongruentna v modulu Predloga:Math. Če smo predpostavili, da sta Predloga:Mvar in Predloga:Mvar nenegativna in manj kot Predloga:Math (kot v prvi trditvi izreka), je njuna razlika lahko tudi večkratnik od Predloga:Math natanko takrat, ko je Predloga:Math.

Obstoj (prvi dokaz)

Preslikava

xmodN(xmodn1,,xmodnk)

slika kongruenčne razrede modula Predloga:Math v zaporedja kongruenčnih razredov modula Predloga:Math. Dokaz unikatnosti pokaže, da je ta preslikava injektivna. Ker imata domena in kodomena te preslikave enako število elementov, je preslikava tudi surjektivna, kar dokaže obstoj te rešitve.

Ta dokaz je zelo preprost, toda ne ponudi nobenega načina za izračun rešitve. Ne more se tudi posplošiti na ostale situacije, toda drugi dokazi pa se lahko.

Obstoj (konstruktivni dokaz)

Obstoj se lahko dobi z eksplicitno konstrukcijo Predloga:Mvar.[4] To konstrukcijo se lahko razdeli na dva koraka: najprej se reši problem na primeru dveh modulov, nato pa se ga z indukcijo razširi na katerokoli število modulov.

Primer dveh modulov

Želimo rešiti sistem:

xa1(modn1)xa2(modn2),

kjer sta si n1 in n2 tuji.

Bézoutova identiteta nam poda obstoj dveh celih števil m1 in m2, da velja

m1n1+m2n2=1.

Celi števili m1 in m2 se lahko izračuna z razširjenim evklidovim algoritmom.

Rešitev je podana s

x=a1m2n2+a2m1n1.

Torej,

x=a1m2n2+a2m1n1=a1(1m1n1)+a2m1n1=a1+(a2a1)m1n1,

Iz tega sledi, da xa1(modn1). Druga kongruenca se dokaže podobno.

Splošni primer

Naj bo zaporedje kongruenčnih enačb:

xa1(modn1)xak(modnk),

kjer so si ni med sabo tuji. Prvi dve enačbi imata rešitev a1,2 po prejšnjem dokazu. Množica rešitev prvih dveh enačb je množica vseh rešitev enačbe

xa1,2(modn1n2).

Ker so ostali ni tuji z n1n2,, se to zmanjša iz reševanja Predloga:Mvar enačb na podoben primer reševanja k1 enačb. Če ta postopek ponavljamo, na koncu dobimo rešitev začetnega problema.

Obstoj (direktna konstrukcija)

Za konstrukcijo rešitve, ni nujno, da naredimo indukcijo na številih modulov. Toda takšna direktna konstrukcija obravnava več izračunov pri velikih številih, kar jo naredi manj učinkovito in manj uporabljeno. Toda Lagrangova interpolacija je poseben primer te konstrukcije, ki se namesto na cela števila nanaša na polinome.

Naj bo Ni=N/ni produkt vseh modulov, razen ena. Ker so si ni med sabo tuji, sta si tuja tudi Ni in ni. Bézoutova identiteta pove, da obstajata celi števili Mi in mi, da velja

MiNi+mini=1.

Rešitev sistema kongruenc je

x=i=1kaiMiNi.

Ker je Nj večkratnik od ni, če ij, dobimo

xaiMiNiai(1mini)ai(modni),

za vsak i.

Zunanje povezave

Predloga:Normativna kontrola