Polinom

Iz testwiki
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje

Predloga:Funkcije Polinóm, mnogočlénik ali veččlenik stopnje n, je linearna kombinacija potenc z nenegativnimi celimi eksponenti.

Splošno

Splošni zapis polinoma

pn(x)=anxn+an1xn1+an2xn2++a2x2+a1x+a0(1)

ali krajše

pn(x)=k=0nakxk(2),

kjer so koeficienti

an,an1,an2,a2,a1,a0;an0(3)

poljubna realna števila ali kompleksna števila. Polinome uvrščamo med cele racionalne funkcije. Preprosti polinomi so realne funkcije ene realne spremenljivke:

p:p:xp(x)(4).

Osnovni parametri polinoma so:

  • stopnja polinoma st(p) = n
  • vodilni koeficient an
  • prosti člen a0.

Glede stopnje polinoma ločimo

  • polinom ničte stopnje (n = 0) ali konstantni polinom
p0(x)=a0,a00(5),
  • polinom prve stopnje (n = 1) ali linearni polinom
p1(x)=a1x+a0,a10(6),
  • polinom druge stopnje (n = 2) ali kvadratni polinom
p2(x)=a2x2+a1x+a0,a20(7)
  • polinom tretje stopnje (n = 3) ali kubični polinom
p3(x)=a3x3+a2x2+a1x+a0,a30(8)...

Graf polinoma je nepretrgana ravninska polinomska krivulja n-te stopnje:

Grp={T(x,p(x));(x)(y=p(x))}×(9).

Enakost polinomov

Polinoma

pn(x)=anxn+an1xn1++a2x2+a1x+a0,an0

in

qm(x)=bmxm+bm1xm1++b2x2+b1x+b0,bm0

sta med seboj enaka, če se ujemata v stopnji (n = m) in v vseh koeficientih (za vsak k ≤ n velja ak = bk).

Računske operacije nad polinomi

Nad polinomi lahko izvajamo naslednje računske operacije:

Za računske operacije, ki jih izvajamo nad polinomi veljajo enaki računski zakoni kot za računanje s celimi števili.

Množenje polinoma s konstanto

Pri množenju polinoma s konstanto množimo vse njegove člene s to konstanto:

(cp)(x)=k=0ncakxk,c(10).

Seštevanje polinomov

Seštevanje dveh ali več polinomov izvajamo tako, da seštevamo med seboj člene z enakimi potencami. Stopnja vsote je manjša ali kvečjemu enaka najvišji stopnji izmed vseh polinomov v vsoti.

(pn+qm)(x)=k=0nakxk+l=0mblxl=k=0max(m,n)(ak+bk)xk(11)

Odštevanje polinomov

Odštevanje polinomov je nasprotna računska operacija seštevanju, zato za odštevanje polinomov veljajo enaka pravila kot za seštevanje:

(pnqm)(x)=k=0nakxkl=0mblxl=k=0max(m,n)(akbk)xk(12).

Množenje polinomov

Polinome med seboj množimo po distributivnostnem pravilu ali pravilu o razčlenjevanju.

(pnqm)(x)=(k=0nakxk)(l=0mblxl)=k=0nl=0makblxk+l=i=0n+m(k+l=iakbl)xi(13)

Velja naslednje: Vodilni koeficient produkta dveh ali več polinomov je enak produktu vodilnih koeficientov posameznih polinomov. Prosti člen produkta dveh ali več polinomov je prav tako enak produktu prostih členov posameznih polinomov. Stopnja produkta dveh ali več polinomov je enaka vsoti stopenj posameznih polinomov.

Deljenje polinomov

Pri deljenju polinomov se oprimemo osnovnega izreka o deljenju, ki pravi: Za poljubna polinoma p stopnje n in q stopnje m, kjer velja n > m, obstajata natanko določena polinoma k in r, tako da velja

pn(x)=knm(x)qm(x)+r(x)(14).

Polinom k imenujemo količnik (stopnje n - m), polinom r pa ostanek (stopnje 0 ≤ st(r) < m).

Deljenje polinoma p s polinomom (x − a)

Posebej zanimiv primer deljenja je deljenje polinoma p z linearnim polinomom oblike (x − a). Ker je stopnja ostanka vedno manjša od stopnje delitelja, mora biti ostanek pri takem deljenju stopnje 0 - ostanek je torej konstanten polinom (število):

p(x)=(xa)k(x)+o

Če v zgornjo enakost vstavimo vrednost x = a, se izkaže, da je vrednost p(a) ravno enaka zgoraj omenjenemu ostanku. Torej velja pomembna zakonitost:

Ostanek pri deljenju polinoma p s polinomom (x − a) je vedno enak kot vrednost polinoma p v točki a.

Če je število a ničla polinoma p, je ostanek seveda enak 0 in to pomeni, da lahko polinom zapišemo v obliki produkta dveh faktorjev:

p(x)=(xa)q(x)

Razcep polinomov

Če poznamo vse ničle, lahko polinom stopnje n zapišemo v razcepljeni (ničelni) obliki:

p(x)=A(xa1)(xa2)(xan)

Število A je vodilni koeficient polinoma, števila a1, a2, ..., an pa so ničle.

Pri tem se lahko upravičeno vprašamo, ali polinom sploh ima ničle. Obstoj ničel zagotavlja osnovni izrek algebre (imenovan tudi Gaussov izrek). Žal pa ne obstaja noben splošni postopek, s katerim bi lahko izračunali vse ničle katerega koli polinoma. Pri iskanju ničel si zato pomagamo z različnimi postopki, med katerimi so najpomembnejši:

Viètove formule polinoma

Naj bo

p(x)=anxn+an1xn1++a2x2+a1x+a0

polinom stopnje

n

,

an,an1,,a2,a1,a0

koeficienti polinoma in

an0.

Z

α1,α2,,αn

označimo (ne nujno različne) ničle polinoma

p

. Potem med ničlami polinoma

p

in njegovimi koeficienti obstajajo relacije, ki jih imenujemo Vietove formule polinoma. Imenujejo se po francoskem matematiku Françoisu Vièteu.

Glasijo se takole:

α1+α2++αn1+αn=an1an(α1α2+α1α3++α1αn)+(α2α3+α2α4++α2αn)++αn1αn=an2anα1α2αn=(1)na0an.

Zgledi

Polinom stopnje 2

Polinom stopnje 2, ali bolj pogosto kvadratna funkcija je polinom oblike

p(x)=ax2+bx+c,a0.

Viètovi formuli za kvadratno funkcijo z ničlama

x1

in

x2

večina že pozna iz osnovne ali srednje šole. Glasijo se takole:

x1+x2=bax1x2=ca

Polinom stopnje 3

Splošna oblika polinoma 3. stopnje je

p(x)=ax3+bx2+cx+d,a0.

Viètove formule za polinom stopnje 3 z ničlami

α1,α2

in

α3

se glasijo:

α1+α2+α3=baα1α2+α1α3+α2α3=caα1α2α3=da.

Oglejmo si lahek zgled uporave Viètovih formul:

Naloga: Polinom

p

naj bo podan z

p(x):=x3+2x2+3x+4,

z

α,β

in

γ

pa označimo njegove ničle. Ne da bi izračunal ničle polinoma

p

izračunaj vrednost izraza

α2+β2+γ2.


Rešitev: Izraz α2+β2+γ2 je enak (α+β+γ)22(αβ+αγ+βγ). V njem opazimo Viètove formule za polinom p, ki soα+β+γ=a2a3=21=2,αβ+αγ+βγ=a1a3=31=3 in αβγ=(1)3a0a3=41=4.

Vidimo, da se produkt ničel ne ponavlja v našem izrazu, zato uporabimo samo prvi dve in dobimo

α2+β2+γ2=(α+β+γ)22(αβ+αγ+βγ)=(2)223=2.

Opomba: Če bi poskušali izračunati ničle zgoraj podanega polinoma

p

bi se zelo namučili. Osnovni izrek algebre nam zagotavlja obstoj treh kompleksnih ničel, ne vemo pa kako se jih izračuna. Ena izmed metod so Cardanove formule, ki so zelo računsko zahtevne. S kakšnim spletnim programom za simbolno računanjem lahko pokažemo, da so ničle polinoma

p

:

x1=1325233673+1563533x2=164523(1i3)3673+(1i3)1563533x3=164523(1+i3)3673+(1+i3)1563533.

Opazimo, da nam Viètove formule dajo zelo lepo povezavo med ničlami in koeficienti polinoma. Pomislimo sedaj, kako bi preverili, da je

x1+x2+x3

res enako

2

, če ne bi poznali formul in bi se računanja lotili z izračunanimi ničlami.


Glej tudi

Predloga:Normativna kontrola