Von Mangoldtova funkcija

Iz testwiki
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje

Predloga:Short description Von Mangoldtova funkcija je v matematiki aritmetična funkcija, imenovana po nemškem matematiku Hansu von Mangoldtu. Von Mangoldt je funkcijo uvedel leta 1894. Funkcija je zgled pomembne aritmetične funkcije, ki ni ne aditivna in ne multiplikativna.

Definicija

Von Mangoldtova funkcija, označena kot Λ(n), je definirana kot:

Λ(n)={lnpče je n=pk za poljubno praštevilo p in celo število k1,0drugače.

Tu je lnp naravni logaritem praštevila p. Vrednosti funkcije Λ(n) za prvih devet pozitivnih celih števil (to je naravnih števil) so Predloga:OEIS:

0,ln2,ln3,ln2,ln5,0,ln7,ln2,ln3.

Seštevalna von Mangoldtova funkcija ψ(x), znana tudi kot druga funkcija Čebišova, je definirana kot:

ψ(x)=nxΛ(n).

Uvedba von Mangoldotove funkcije je omogočila strogi dokaz za eksplicitno formulo za ψ(x) vključno z vsoto čez netrivialne ničle Riemannove funkcije ζ. To je bil pomemben del prvega dokaza praštevilskega izreka.

Značilnosti

Za von Mangoldtovo funkcijo velja enakost:[1][2]

lnn=dnΛ(d).

Vsota poteka čez vsa cela števila d, ki delijo n. To dokaže osnovni izrek aritmetike, saj so členi, ki niso potence praštevil, enaki 0. Naj je na primer n=12=223. Potem sledi:

d12Λ(d)=Λ(1)+Λ(2)+Λ(3)+Λ(4)+Λ(6)+Λ(12)=Λ(1)+Λ(2)+Λ(3)+Λ(22)+Λ(23)+Λ(223)=0+ln2+ln3+ln2+0+0=ln(232)=ln(12).

Po Möbiusovem obratu velja:[2][3][4]

Λ(n)=dnμ(d)ln(d).

Dirichletove vrste

Von Mangoldtova funkcija je pomembna v teoriji Dirichletovih vrst in še posebej Riemannove funkcije ζ. Velja na primer:

lnζ(s)=n=2Λ(n)ln(n)1ns,(s)>1.

Logaritemski odvod je potem:[5]

ζ(s)ζ(s)=n=1Λ(n)ns.

To so posebni primeri splošnejše povezave na Dirichletove vrste. Če velja:

F(s)=n=1f(n)ns

za popolnoma multiplikativno funkcijo f(n) in vrsta konvergira za (s)>σ0, razmerje:

F(s)F(s)=n=1f(n)Λ(n)ns

konvergira za (s)>σ0.

Funkcija Čebišova

Druga funkcija Čebišova ψ(x) je seštevalna funkcija von Mangoldtove funkcije:[6]

ψ(x)=pkxlnp=nxΛ(n).

Mellinova transformacija funkcije Čebišova se lahko izpelje s pomočjo Perronove formule:

ζ(s)ζ(s)=s1ψ(x)xs+1dx,

ki velja za (s)>1.

Eksponentna vrsta

Hardy in Littlewood sta raziskovala vrsto:[7]

F(y)=n=2(Λ(n)1)eny

v limiti y0+. Če sta privzela veljavnost Riemannove domneve, sta pokazala, da velja:

F(y)=O(1y) in F(y)=Ω±(1y).

Še posebej ta funkcija oscilira z divergirajočimi oscilacijami – obstaja takšna vrednost K>0, da obe neenakosti:

F(y)<Ky, in F(z)>Kz

veljata nekončno mnogokrat v poljubni okolici 0. Graf na desni prikazuje, da to obnašanje sprava ni numerično očitno: oscilacije niso jasno vidne dokler se ne najde vsota vrste s 100 milijoni členi, ter je le takoj vidna, ko je y<105.

Rieszeva sredina

Rieszeva sredina von Mangoldtove funkcije je dana z:

nλ(1nλ)δΛ(n)=12πicic+iΓ(1+δ)Γ(s)Γ(1+δ+s)ζ(s)ζ(s)λsds=λ1+δ+ρΓ(1+δ)Γ(ρ)Γ(1+δ+ρ)+ncnλn.

Tu sta λ in δ števili, ki označujeta Rieszevo sredino. Treba je vzeti c>1. Vsota čez ρ je vsota čez netrivialne ničle Riemannove funkcije ζ,

ncnλn

pa se lahko pokaže, da je konvergentna vrsta za λ>1.

Aprokcimacija z ničlami Riemannove funkcije ζ

Val prvih netrivialnih ničel Riemannove funkcije ζ v vsoti, ki aproksimira von Mangoldtovo funkcijo

Obstaja eksplicitna formula za seštevalno von Mangoldtovo funkcijo ψ(x):[8]

ψ(x)=xζ(ρ)=0xρρln(2π).

Če se ločijo trivialne ničle Riemannove funkcije ζ, ki so negativna soda cela števila, velja:

ψ(x)=xζ(ρ)=0, (ρ)>0xρρln(2π)12ln(1x2).

Z odvajanjem obeh strani in neupoštevanjem problema konvergence, se dobi »enakost« porazdelitev:

q=prΛ(q)δ(xq)=1ζ(ρ)=0, (ρ)>0xρx+1xx3.
(levo) Von Mangoldtova funkcija, aproksimirana z valom ničel Riemannove funkcije ζ. (desno) Fourierova transformacija von Mangoldtove funkcije da spekter z imaginarnimi deli ničel Riemannove funkcije ζ kot vrhovi na osi x.

Tako se lahko pričakuje, da imajo vsote čez netrivialne ničle Riemannove funkcije ζ:

ζ(ρ)=0, (ρ)>0xρx

vrhove pri praštevilih. Dejansko je tako, kar se lahko vidi na grafu, in se lahko tudi preveri z izračunom.

Fourierova transformacija von Mangoldtove funkcije da spekter z vrhovi na osi x, ki predstavljajo imaginarne dele netrivialnih ničel Riemannove funkcije ζ. To se včasih imenuje dualnost.

Glej tudi

Sklici

Predloga:Sklici

Viri

Predloga:Refbegin

Predloga:Refend

Zunanje povezave

  1. Napaka pri navajanju: Neveljavna značka <ref>; sklici, imenovani Apo32, ne vsebujejo nobenega besedila
  2. 2,0 2,1 Napaka pri navajanju: Neveljavna značka <ref>; sklici, imenovani Ten30, ne vsebujejo nobenega besedila
  3. Napaka pri navajanju: Neveljavna značka <ref>; sklici, imenovani Apo33, ne vsebujejo nobenega besedila
  4. Napaka pri navajanju: Neveljavna značka <ref>; sklici, imenovani schr_1997, ne vsebujejo nobenega besedila
  5. Napaka pri navajanju: Neveljavna značka <ref>; sklici, imenovani HW, ne vsebujejo nobenega besedila
  6. Napaka pri navajanju: Neveljavna značka <ref>; sklici, imenovani Apo246, ne vsebujejo nobenega besedila
  7. Napaka pri navajanju: Neveljavna značka <ref>; sklici, imenovani hard_1916, ne vsebujejo nobenega besedila
  8. Napaka pri navajanju: Neveljavna značka <ref>; sklici, imenovani conr_2003, ne vsebujejo nobenega besedila